Predraga Julija!



Niti pol ure ni, kar sem prejel tvoje pismo in že ti odgovarjam.

Vesel sem, da si mi pisala, a vesel nisem, ker mi nisi odpisala! –

Iz tvojega pisma izprevidim, da ti je neljubo, če ti pišem o kaki drugi stvari kakor o vremenu in novicah, ki mene nič ne brigajo.

Izprevidel sem, da imaš najraje, da Ti pišem tako pismo, da je smeš prebrati po kosilu vsem, da nikogar ne zadene puščica resnice. Dobro!

Pisal ti bodem taka pisma, toda vedi, da bodo zelo redka – kakor do sedaj in tudi obširna ne bodo! Čemu so časopisi? Ali naj ti mogoče prepisujem članke iz časopisov? –

Ali mogoče misliš, da bi bil užaljen, če bi mi bila pisala in odgovorila na moje pismo. Vem, da mi bila ugovarjala na več reči, če ne na vse. Tudi če bi me bila pošteno oštela, bi bil bolj zadovoljen, kakor tako ko vidim in vem tvoje misli, ki se glasijo: on je neumen norec, govori kar mu pride jezik, hudoben je zato ker je presiti – ker se mu predobro godi! –

Veseli me, da te je vsah v nebo upijoča krivica v oči zbodla, namreč očetov odgovor na prošnje zaradi senožeti. Ali res nimate več za sol v hiši?

Ali res vlada v naši absolutizem (vlada enega človeka)? Poglej kaj se godi v Rusiji, ko vlada absolutizem; vse druge države so se tega že otresle in zato tudi v nobeni drugi državi ni toliko gnjilobe kakor v Rusiji. Ravno tako se godi v naši hiši! Nikdo nima posvetovalne pravice. In veš kaj sledi absolutizmu? Nič drugega kakor – revolucija! In ta bo zavladala tudi v naši hiši. Čim prej bo, bolje bo, ko pabila že pred leti bi bila država – naša hiša – rešena! Jaz itak ne vem, če bom mogel dolgo prikrivat revolucijonarne idej, četudi vem, da bom izgnan iz države – hiše v prognanstvo. Ne bojim se! Če me danes ali jutri pošljejo v prognanstvo naš vladar – naš oče – ne bom veliko izgubil, pač pa dobil, namreč – sovraštvo do vseh domačih. Študiral bom vseeno, ni treba misliti, da bom moral klečeplaziti, da me zopet sprejme absolutni vladar v sredino svoje države! – Mogoče ti ni vse jasno, kar sem napisal, toda razlagal ti ne bom, ker vem da tudi ne želiš.

Oproščaš se, da mi nisi pisala za god; prav dobro si pogodila, ki si mislila, da je voščilo le pleva, prav imaš. Sicer so pa že drugi skrbeli, da so mi želeli vse najbolje in če tudi niso tako pobožni kakor podložni »naše države«, vendar Bog lahko usliši njih želje. –

Kar se pa tiče tvoje pošiljatve, sem jo žalibog prejel šele v torek po sv. Jožefu. No, pa saj so tudi za pošiljatve drugi o pravem času skrbeli, samo škoda, da nisem imel kaj ugrizniti. Res prozaičen dan je bil dan mojega godu. Gospodinja ni imela denarja, drugega pa nisem hotel prositi. Z vsoto sedmih krajcarjev sem si kupil zjutraj kruha in ostal ves dan doma ter jedel močnato jed – kruh in pil šampanca – vodo.

Pozabili so me drugi Jožefi, ki so plačavali svoje godovnice. Odklonil sem vabila, ker kaj bi se potem govorilo, ko bi Jože, čegar bogastvo slovi čez devet deželá, pil na račun drugih, sam pa nič plačal. –

Gotovo si ne moreš predstavljati, da je človeku res težko v takem slučaju, ker človek se rad ravna po drugih. Ko bi hotel, godilo bi se mi drugače, toda naj se vreča napolni, potem šele preobrne! –

Ne bilo bi mi treba stradati, boš zopet rekla. Čemu častne afere, čemu dvoboji, kaj ne?! Glej, ravno včeraj so se končale zadeve v katere je bilo zapletenih 50 akademikov. Jaz sem imel 8 kontrahaž. Štirje so se me zbali, tem se je vzela čast, 4. so pa žalitev preklicali in obžalovali. Vražje se me bojijo! Drugi se bodo seveda dvobojevali. – Postavljen sem bil 3krat pred častni sod, da bi mi vzeli čast, toda ni se jim posrečilo. In ravno te zadeve so me stale najmanj 30 fl. Kdaj bom ta denar pristradal ne vem, vem le, da bom sam poplačal in mi nikdo ne bo mogel očitati, da sem zapravljivec. Za revnih 30 fl še vedno ne prodam časti.

Sedaj bom rabil tudi za kolokvije denar.

Če pišem domov, bodeš gotovo mislila, da ga ne rabim za šolo ampak da jih bom zapravil. Ravnokar je prisopihal v sobi neki kolega, ki me prosi, da bi mu bil za sekundanta, odreči mu skoro ne morem!

Povem ti še, da sem bil na naboru, kjer me niso potrdili, najbrž zato, ker nisem vložel zopet prošnje za enoletn. prostovoljca. Jaz bi bil pa še vesel, če bi me za 3 leta vzel, ker potem bi pobegnil v Švico in bi se na Kranjsko ne smel več prikazati.

Za pošiljatev se ti tudi še nisem zahvalil, torej hvala! –

Prosim če mi pošljete kmalu za mesec, ker kosti na licih mi že preveč ven istopajo! – Mislim, da se ne bom dolgo nazaj držal, kar en mesec bo denar, ki mi ga bodete poslali, nazaj prijadral in bodite potem prepričani, da se mi bo potem bolje godilo! –––

Oprosti pisavi!

Mudi se mi zato končam, sploh ti bom od sedaj pisal le o vremenu! –

Pozdrav domačim!

Piši mi še kaj!

Nebroj pozdravov in poljubov

ti pošilja tvoj

Josip

Praga, 28. 3. 05