Dragi gospod Bebler! –

Povedali so mi, da se Vi baje srdite name zaradi mojega obnašanja naspram Vam v torek zvečer! – Morda res nisem ravnala prav a to mi morate oprostiti. – Glejte, prišla sem oni dan iz pota spala nisem vso prejšno noč prav nič! Toraj sem bila naravno vsa nervozna in zmešana. – Sedaj pa odhajam, morda za več časa v tujino, ne bilo bi mi ljubo pustiti pri komu, - in posebno pri Vas – neprijeten spomin, prosim Vas za to opetovano, da mi mojo nepremišljenost oprostite. Upam, da to gotovo storite, posebno ker jaz nisem imela nikakega slabega namena in so mi šele danes povedali kako netaktno sem ravnala – prej se tega niti zavedala nisem, jasen dokaz, da sem bila oni večer res v nekaki posebni duševni otopelosti. –

Sploh pa, da Vam povem po pravici, je moje sedanje bivanje v Ljubljani jako nesrečno: nevede in nehote sem razžalila Vas in Vaše druge in svoji dve prijateljici. – Gospod Jovan se je sicer danes sam v zvezdi jako netaktno maščeval, kar pa mu sicer opraščam, ker sva si zdaj v tej stvari popolnoma kvit.

Rada bi vendar le govorila še jedenkrat z Vami predno odidem, – seveda kakor Vam je volja. Vsaj Vi me vendar poznate že od prej in veste, da nisem taka črna hudobnica, kakor ste se me sedaj umislili.

Je torej vse dobro? – Bog Vas živi in če se res več osebno ne vidimo Vam vsaj v duhu prav krepko stisnem roko.

Živeli!

Zofka Kveder

V Ljubljani, dne 31. 8. ob ½ 12. uri po noči 1899