Draga Julija!



11. 6. 1903, 2. ura popoldne



Ravno sem prenehal z učenjem! Nekoliko se morem odpočiti, utrujen sem. Čas imam, da ti napišem par vrstic. Pisal bi ti pismo, pa še to zalepko mi je mogel dati Celestina. Sedaj pišemo maturo. Nemščino, francoščino in matematiko smo že pisali. Jutri pišemo slovensko, v soboto darstellende. Do sedaj mi je šlo dobro, nevem kako bo jutri in pojutrišnjem. Učenje se mi že kar studi. Zjutraj sedim od 7 ure do 12 1/2 v šoli in se potim in trudim, da spravim kaj vkup, a da bi vsaj imel ob desetih za eno žemljo! Šolski sluga prinese klobasice in žemlje in nosi od klopi do klopi, vsak si kupi, le pri meni položi zastonj košarico na klop. Ko bi se mogel geniti z mesta, potem bi že pri tem ali pri onem kaj dobil, a sedeti morem 5 ur kakor bi me prikoval na stol. Ne vem kako bo z ustmeno maturo. Učim se veliko, a vedno mislim, da nič ne znam. Sedaj še cigaret nimam, da bi si zvečer zaspanec priganjal. Gospodinja mi še za papir, ki ga rabim pri maturi, noče posoditi denarja; živeti morem od tuje milosti.

Odstopil ne bom od mature, če tudi ne bom znal vsega. Če bo šlo bo šlo, če ne pa ne morem pomagati.

Pisal bi Ti še, da je umorjen srbski kralj in kraljica in 3 višji časniki, pa saj vem, da bodeš prej izvedela kot dobiš to pismo!



Pozdrav in poljub

Tvoj Josip