Velecenjeni gospod!

Prav od srca me veseli, da morem čestitati novemu talentu. Vseh pesmic žal ne morem uvrstiti in iz različnih vzrokov tudi črtice ne. Ali črtico pošljite lahko kam drugam. Gotovo kam jo radi uvrste.

Pozdravite mi loškopotoške kraje. Tabor in vse hribe naokoli. Najrajše imam tisti kraj od vseh krajev, kar sem jih videla. Pust in trpek kraj je ali jaz se ga rada spominjam. – In vendar živeti tam bi ne mogla več. Pred očetovo srmtjo sem bila tam in bilo mi je vse tesno in tuje. Moja mati je versko tako nestrpna, da bi mislim lahko storila najhujši zločin v imenu vere. – Nisem navajena več na despotizem Kranjskih starejših ljudi. Kaj takega ni nikjer drugje na svetu. Omika izravna največja nasprotstva, omika dovoljuje tudi drugim ljudem lastno sodbo in svobodno mišljenje.

Kam pojdete v jeseni? – Priporočala bi Vam Prago. Mnogo več se naučite, kakor v Beču ali Gradcu. V tujih mestih pridete ste tujec in ne profitirate razun svojih strokovnih studij, skoro ničesar od kulturnega življenja inteligentnih krogov. V Pragi se naučite vsega. Čehi so praktični, delavni in če ne zahtevamo od njih preveč dejanske slovansko – bratske ljubezni idealni ljudje, od katerih se učimo na vsak korak vseh mogočih stvarij, ki so potrebne ravno nam najbolj.

Veselilo bi me, če bi mi pisali malo obširnejše. Sicer imam zelo mnogo dela: odgajam otroke, šivam, gospodinjim, pišem. – Ampak zaradi tega ste vseeno lahko uverjeni, da me zanima vsako stremljenje kteregakoli darovitega človeka in da gajim za vsakega takega potnika k napredku najodkritosrčnejše simpatije.

Pozdravlja Vas odkritosrčno

Zofka Jelovšek