Draga Karmela! – Jaz vedno mnogo mislim na Te, čeravno Ti le redkokdaj pišem. Kadarkoli slišim glazbo ali čitam o glazbi, mislim tako intenzivno na Te, da se mi zdi, kakor da slišiš moje misli in jim odgovarjaš. Kadarkoli mislim na Vladico, mislim tudi na Te. A ker veš, da ne mine ura, da se ne bi zmislila na njo, tako bodi prepričana, si tudi Ti vedno pričujoča v mojem srcu.

In vendar ne pišem. Ta negotovost, ako Te doseže moje pismo in kdaj Te doseže, mi menda najbolj ubija voljo za pisanje. In tudi način mojega življenja. V Zagrebu imam mnogo dela, tukaj v Kraljevici pa nisem nikdar sama. Najela sem barko pa smo z Mašo in Miro cel dan na morju. Od prvega sem tukaj. Zdaj je prišel tudi moj mož Juraj. – Živimo pravzaprav lepo. Dopodne odidemo na morje, zvečer se vračamo. Za obed si uzamemo kakšno malenkost seboj, malo sira, mleka, sadja. Zjutraj in zvečer pa tudi mleko in kruh. – To je prijetno in ceno. Na ta način smo mnogo bolj svobodni in mnogo več uživamo to, za kar smo prišli semkaj: morje in zrak. Kopamo se, kjer se nam dopade, solnčamo se, veslamo sem in tja a kadar smo žejni gremo v Bakar napit se vode, - tam je imenitna. – Izpod tega zadovoljnega in mirnega življenja živi moja duša v globinah svoje posebno življenje nasičeno z neko neopisljivo otožnostjo. Zamislim se in sem Bog ve kje.

Lahko si misliš, da sem posebno te dni tožnejša kakor po navadi. Zdaj je že pol leta… pol leta. Karmela… trava že raste na njenem grobu in svetlice so zasadili. Neka gospa mi je prinesla iz Prage fotografijo njenega groba. Nek češki slikar, moj znanec, mi je sam od sebe napravil to ljubeznjivost. Ko mi fotograf v Zagrebu napravi še par slik Ti eno pošljem. Tisti slikar je tudi napravil desko in gori ime “Vladoša”. Rekla sem, da hočem dati napraviti čisto enostaven kamen in gori samo njeno ime: Vladoša. Pa je to naredil iz deske in naredil gori ime, da vidim kako bo izgledalo. Silno sem jokala nad to sliko.

Na njen smrtni dan, 18. sem bila na pokopališču u Bakru. Sedela sem na nekem kamnu med cipresami in kraške biljke so opojno dišale. Posebno pelin. Vse polno pelina the straneh po Krasu. Doli je ležalo morje, sonce je sijalo. – Jaz sem mislila na njen grob. In tudi na Tebe.

Zvečer poslušam cvrčke. Miljoni pojo in je en sam glas in melodija se valovi, kakor morje in jo poslušaš v brezkončnost. – Na njen smrtni dan sem dolgo gledala kako je zahajal mesec. Prvi krajec je bil in ves rudeč. Jaz sem stala visoko na bregu a mesec je bil globoko doli nad Istro. Piši mi kaj počneš? Ali ostaneš doma ali pojdeš kam na kakšen konzervatorij? – Morda dobiš štipendijo. Poskusi! Bilo bi dobro za Te, da prides med glazbeni svet. – Čitam te dni eno knjigo od Arnolda Benetta: “sveta I profana ljubav”; v prvih poglavjih so prekrasne misli o glazbi, posebno o Chopinu, ki ga imaš Ti tako zelo rada, Jaz najbolj ljubim Beethovena. Včasih grem v Zagreb k kakšni znanki, da mi igra. Moja knjiga še ni izšla. Kadar izide Ti jo pošljem.

Čez devet dni bom zopet doma. Piši, prosim.

Od srca Te pozdravlja in poljublja Zofka