Na Dunaju, dne 26/ II 1901

            Velečislana gospodična Milka!

            Srčna hvala Vam za Vaše pismo, posebno pa še za priloženo sliko, s katero ste se odkrižali že davne obljube, nam pa naredili veliko veselje!

            Da me prihodnjič ne bode treba „pikati”, nočem odlagati in evo Vam zopet mojega poročila.

            O štipendiju še ne vemo ničesar, morda še ni odločeno; ako se ne motim se Vam je Màrica zahvalila tedaj za Vašo prijaznost. Štefka se pridno uči; v drugem tečaju upa postati odličnjakinja. V prvem tečaju še ni šlo, ker je prišla kar iz domače šole v 1. letnik ter je zato marsikaj pogrešala v svojem znanju.

            Kaj je z mojim Prešernom? Pravi križev pot imam žnjim! Hotel sem, da ga vzame kak dunajski ali nemški založnik; pisaril in hodil sem od Poncija do Pilata, a vse zaman. Z globokimi komplimenti za Prešerna in še z globočjim obžalovanjem so mi odgovarjali; sedaj čakam še na odgovor zadnjega, če bode tudi ta negativen, se pomenim s kakim domačim založnikom. Človek bi ne verjel, da ni dobiti med Nemci založnika za pesnika, kakršen je Prešeren. No pa čuditi se temu ni preveč, saj so tudi med nami taki modrijani ala Ilešič, ki še vedno ne razumejo Prešerna, pa si vendar laste sodbo o njem. V dno svoje duše sem prepričan, da je Ilešič na krivem potu, in vse naše pisateljstvo bi se moralo dvigniti zopet tako psevdoznanstvo. Toda naši uredniki, ki menda še nikdar niso čitali Prešernovih ali Vrazovih pisem, si upajo hvaliti tako brožuro. Novo je res, kar piše Ilešič, a če je resnično, to je drugo vprašanje! V mojih očeh je Prešeren tako veliki in vzvišen, da ga Ilešičeva brožura niti ne doseza. Pa čul jih še bode, ne od mene, temveč od drugih. Jaz še premišljujem, ali bi mu odgovoril ali ne. V svojem odgovoru je bil sicer tu pa tam impertinenten in – lažnjiv, a pomisliti je treba, da je pisal odgovor in usum delphini – za svoje učence, pred katerimi se je bal za svojo – avtoriteto kakor nekdaj Glaser. Na njegove patriotične in konfuzne domovinske čenče pa skoro ni vredno odgovarjati. Morda se še odločim za prav kratek odgovor, samo da mu pokažem, da se je izognil mojim temeljnim vprašanjem in da mu z novimi argumenti dokažem, kako je izpuščal vse, kar je bilo zoper njegov namen. In to naj bo boj za – resnico!

            Ali ste zelo hudi nami radi Tavčarja? Oprostite! Pozabil sem povsem nanj zato, ker mi ga je že davno enkrat odnesel Zupančič, a mi ga še ni vrnil. Podrezam kaj, da mi ga prinese in potem Vam ga pošljem čim prej. Upam, da se ne bodete hudovali preveč, saj je bil v – pesniških rokah!

            O nezgodi tržaške Márice mi je pravil Goestl; jako smo jo omilovali. Prosim, pozdravite jo prav lepo, če jo zopet vidite. „Slovenka” je res zašla na čudna pota. Zdi se mi, da je par desetletij prezgodaj krenila na to pot. Jaz namreč mislim, da pri nas še nimamo takega ženstva razen par emancipirank, ki bi čutilo potrebo po takem listu. „Slovenka” naj bi bila ostala še nekaj časa na svojem prvotnem stališču, zlasti ker se je tudi Zvon oddaljil s pripovednega polja, tako da so našim dekletom na razpolaganje le še - „pobožne novelice” „Dom in sveta”. Morda se motim, a to je moje mnenje.

            O Žalčanih ne vemo prav nič; iz Št. Pavla pa so bili boji v „Bralnem društvu” najvažnejše novice. Ali pridete letos v Sav. dolino?! Moji ljudje odrinejo že začetkom ali sredi maja v Št. Pavel, jaz pa pridem za njimi julija.

            Igor se lepo razvija. 15. l. m. je bil eno leto star. Kmalu bode samostojno hodil. Prav ljubezniv je in veliko veselje imamo z njim. Priloženo Vam pošiljamo njegovo sličico, kakoršen je bil pred Božičem; slična slika je v „Zvončku” (samo smeji se tam). Gangl pa je napisal srčkano pesem zraven. dr Rybaṙevi čestitam! Tam se žurijo.

            Pri volitvah ste se Tržačani divno držali; občudoval sem vas! Upam, da se vidimo poleti, da mi poveste kaj podrobnosti, sicer pa se nadejam, da se še prej kaj oglasite. Iskreno Vas pozdravljamo vsi.  Vam vdani

                                                                       Fr Vidic