Na Dunaju, dne 6./III.97

            Velecenjena gospodična!

            Hvala Vam za Vaši dopisnici; veseli me, da ste se me spomnili tudi tam, ko Vas obvladujejo navadno misli le na Vašega „srčka”!

            Res, da imam silno veliko dela in tudi za današnji popoldan sem že imel urejen načrt, a sedaj se mi ne ljubi delati, ker so me preveč razjezile časniške vesti iz domovine. Narodna stranka se res umika na vseh frontah in ti prokleti klerikalci nas bodo povsem dobili pod svojo komando. V Ljubljani bi se pač bilo dalo malo več storiti, nego se je; s samim zabavljanjem se pač nič ne doseže. Jezijo me tudi razmere na Štajerskem. Ves ogorčen sem bil, ko sem čital, da je Hribar odstopil od kandidature in da pride torej v zbornico Žičkar, štajerski duhovnik Mahničevega kalibra. Popustljivost naše posvetne inteligence je res prevelika. Pomislite: Slovence bodo zastopali skoro sami duhovniki! Ha, ha, ali ni to sramota za posvetnjake!? In to je doseglo par fanatičnih duhovnikov, ki so se nasrkali kranjskega in goriškega evangelija ter začeli delati zgago v naših vrstah. Svobode že itak mi kake nimamo, sedaj pa postanejo vsi naši koraki odvisni še od klerikalne gospode, ki bo brezobzirno strigla peruti naši literaturi in umetnosti. Oh, to je miserija! Pa kaj se togotim in Vas dolgočasim, saj nič ne pomaga.

            Danes sem pisal tudi gočni urednici precej dolgo pismo. Kako je znjenim zdravjem?

            Upam, da se imate v St. Pavlu prav dobro. Žal mi je, da nisem doma, da bi se zopet kaj pogovorila. Pozdravite mi St. Pavlane! Zakaj ne ostanete dalje v St. P.?

            Z iskrenimi pozdravi in odličnim spoštovanjem

                                                                                   Vam vdani

                                                                                   Fr Vidic