Czernovicz 2/9/97

Vele-dobri gospod Francelj,

Hvala Vam prelepa za pismo in dve dopisnici ki so srečno dospele v zmajevo ulico. No, pismo ravno se mi ni dopadlo, ko govorite, kaj bi rekla, tako ceremonialno da se ne vidimo več in hočete kar tako pismeno – slovo jemati. Kaj mi ne verujete da pridem še v Sav. dolino? S Trstom, se bojim, ne bo zopet nič, ko ni pravda pri kraju, in potem Vi mislite da mene tam ne bo! Sicer ne vem še nič povedat kdaj dospem tja, ker tukaj nočejo o tem nič slišat in sem priklenjena kakor na verigi. Nando piše, da mora iti na Češko i potem v Trst in ne ve, kedaj mu bode mogoče priti po mene. Jaz bi ga rada počakala, da se ž njim ustavim v Lvovu in Krakovu kar bi me zelo zanimalo, drugače, sem sklenila, ustaviti se sama. Saj je ona moja Rusinja /najnovejši srček/ potovala sama po Švici, in vendar živa se vrnila v Odeso. Toda vederemo! Torej nič še z Vami? Vas, ki ste pripravljeni iti v Sibirijo, nočejo in nočejo obsoditi? Celje – Ljubljana je sedaj Vam, kakor meni iz Št. Pavla v Griže – na dnevnem redu – in vse zastonj. Splošna radovednost ni še pri kraju in kedaj bo po zadnjih poročilih? Mačica mi je pravila toliko o Vašem posetu in o njeni sreči in mi natanjko opisuje kako je bilo takrat v Ljubljani in kako je sedaj srečna v Reki. Marica zopet lamentira da je že doma in da ni ostala dlje časa na Kranjskem. Tako je, prepozno žaluje človek po izgubljenem raju. Zato ga znam jaz tako visoko ceniti in se ne spravim z lepa iz njega.

Pišejo me že in kličejo na domači shod v Postojno /16. t. m./ a jaz ne vem ako mi bode možno sfrleti tja tako hitro. Prijateljica je jako energična in mi ne prizanaša niti enega dneva, ker po kontraktu moram ostati tu en celi mesec. Dobro se mi godi, a vroče je te dni kakor v Trstu – in gozd nekaj dlje kakor v Št. Pavlu – treba torej potrpeti. No, vse jedno nas je radovednost peljala v nadškofovo rezidenco, ki je imenitna, krasna palača v bizantinskem slogu. Malo da ni postal nadškof tast moje prijateljice, a ker je Ruten, zavzel je mesto en Rumun. Tukaj tudi se vedno kregajo – seveda so na krmilu Rumunci; kakor povsod kjer nepravičnost vlada. No pa vendar uživa tudi ruten svoja prava, altro che pri nas Slovenec! Že v vlaku iz Dunaja sem vidijo se povsod nemško-poljski-rutenski napisi, ne pa kakor v Savinjskim kjer zavzema ogersko-laško-nemško vse mesto in Slovenec mora razumeti. Bili smo včeraj pri enem koncertu, katerega so dali rutenski akademiki iz Lvova in kateri je izpal prav lepo. To so bili sami mladi krepki glasovi v grlu lepih feist fantov ki so izvajali posamične točke prav precizno in s finim čutom. Kako milo donijo one ukrajinske pesmi! Ker so bili oblečeni kakor kozaki so se mi še bolj dopadli. Dvorana natlačeno polna in vročina afrikanska. Kar me je pa najbolj začudilo je, da je bila morda polovica duhovnov in njih žene. Sploh sem se seznanila s tolkimi že in vsi so tako lepi in elegantni da bi se človek kar zaljubil. Dobro da se morajo že vsi ”vor der Weihe” poročiti. No, kaj Vam vse 'plaušam'! Vsak trenutek me nadleguje doktorca in ne pusti da pišem, zato moram res končat. Pozdravite mi lepo Vaše stariše, srčka mojega in njene roditelje. Kadar mogoče se zopet oglasim. Bog in narod!

Pozdravlja Vas iskreno Milka