17. 10. 1914

Od nekdaj že bi bila rada živela. Spotoma pa sem videla, da sem bitje brez prave eksistence, brez vsake uporabnosti za svoj cilj, za svoj smoter. Ko sem bila doma, mislila sem, da ljubim njega, pa samo za takrat, ko je zaigral meni tisti svoj Intermezzo, ali pa ___Serenado. Ne radi njega samega, ampak radi tonov in melodij katere sem slišala.  Pa tudi za te mi slednjič ni bilo in zaničljivo, zavistno sem ga gledala, kadar je prišel. Potem je šel in jaz se nisem več spomnila na njega. Spoznala sem nekega popoldne človeka, katerega življenje mi je ugajalo, vplivala je name vsa njegova osebnost in njegova nedotaknjena diša. Bil je lep prvič, -kakor zadnjič, medicinec. Lep je povsem, oči ima krasne, velike in svetle. Shajali smo se vsaki dan v Dutovljah, jaz sem ga docela spoznavala vedno bolj, lepo dušo njegovo. Da bi ga ljubila, na to nisem nikdar mislila niti v glavo mi ni padlo. Gledala sem pa sama včasi nezanesljivo v njegove oči in nisem mu dovolila prostega pogleda. – Sestali smo se na veselici na Opčinah. Ostala sem tam čez noč, papa in Anica sta pa šla domov. Precej pozno pa je bilo, ko smo šli, precej velika družba, in tudi on skupaj na obelisk. Gledali in občudovali smo morje, ki je ležalo tiho in mirno. Mesto je bilo vse v lučeh in jaz sem mislila, da stojim pred Benetkami tako je bilo lepo. Zdelo se mi je, da mi govori nekaj tajinstvenega, da mi hoče nekaj povedat, pa jaz nisem razumela tega morja ....

Zaželela sem si iti popolnoma sama gor, do vrh obeliska, kjer še jaz nisem bila. Ponudil se mi je in konečno sem šla z njim tja gor, drugi so ostali spodaj. Šli smo med gosto vrsto smrek in hitro prišli gor, - molče. Nič mi ni govoril, nič mi ni povedal, gledal je cel čas le v eno točko, pa molčala sem tudi jaz, ker vedela nisem, kaj se poraja v njegovi duši. Ko sva že imela iti dol, začel mi je nekaj govoriti, na kar sem pa jaz popolnoma drugače odgovarja (sic!). Nič nisem pričakovala, bila sem toliko bolj razočarana, - zapel mi je visoko pesem ljubezni, hotel me je objeti in poljubiti ... Le »ne« sem rekla, pahnila ga od sebe in zdrknila dol, pa bila sem že med borovci. Težko mi je bilo, bila sem vsa zmedena, pa delala sem se, kakor da ne bi sploh o vsem tem nič vedela. Z njim pa nisem nič govorila, ali pa sploh z nobenim ne, kajti bil je popolnoma potlačen. Poteptala sem njega in njegovo hrepenenje. Niti pozdravila se nisva, ko je odšel, drugi dan pa nas je prišel čakat na kolodvor. Molčala sem in nisem si upala pogledat njegovih lepih oči, ki so mi toliko očitale ... Potem nisem bila nikdar več z njim sama.

Nekaj dni se nismo več videli pa zopet sem zahajala v družbo njegovo, le neko tiho hrepenenje me je vleklo tja, nisem pa vedela za tisto, tisto sveto čustvo, za kar sem le potem še zvedela.

Doma sem le težko govorila o njem, ker bala sem se, da ga izdam z vsako besedo o njem. Večino sem molčala. Vedela sem, da ga ljubim, in kadar sem to vedela, ga že nisem ljubila več ...

26. julija zvečer smo se potem poslovili, odšel je in morda že gnoji bojna tla, ne morem pa si misliti, da je on postal žrtev barbarizma.

- Kadar ga ni več bilo, vedela sem, kaj mi je bil. Veliko in sveto je bilo moje hrepenenje, kakor so bile velike in svete moje misli, katere so se porajale na poti do ciljev.

Sedaj šele, ah, kolikokrat sem hrepenela po njegovem zaprošenem poljubu, hotela bi ga vzdigniti zopet, povedati, da ga ljubim tudi jaz. In še sedaj, še vedno hrepenim po njem, po njegovih pogledih in po njegovem poljubu. Kadar sem kaj slišala o njem, bila sem vesela in srečna, morda mu Morana prizanese in ga zopet pripelje, da popravim vse, in zadostim svojemu brezmejnemu hrepenenju!

--

Oprosti Olga, to sem napisala tebi, ker vem, da me boš razumela, da mi boš verjela. Dostikrat sem hrepenela in želela

nedokončano pismo