Na Slatini 18/7 886

Preljuba Fránica!

Spolnovaje dano Vam obljubo, kupil sem danes novo perό, ter se vsedel za mizo, da Vam napišen ta drobni list.

Sedaj sem tu v Slatini, tičeč v sredi groznega dolgočasja! Dobil sem z velikim trudom stanovanje, visoko pod streho. Bila je to edina sobica, katero so mogli še oddati deželni štajerski stanovi. Vse drugo je natlačeno samo ogerskih in tržaških židov, kojih zakonske ženice tehtajo po dva –  do tri cente in morda še več. In vse to kriči, laja, mekeče in kroka okrog človeka, prav kakor bi se ne nahajali na zemlji slovenski, nego kje tam doli mej Betlehemom in Jeruzalemom. Brezvspešno se trudi oko, da bi staknilo v tej judovski puščavi kaj tolažilnega — dokler končno ne obvisi na visoki, v vijoletni talar zaviti, vzorni podobi Jurija Strossmayerja, katera me je odškodovala za vso prozo, ki so jo jutrove dežele poslale tu sem.

Lahko si mislite, kako brezupni so morali biti moji prvi vtisi po tih krajih, in kako strastno sem hrepeníl nazaj mej ljubljanskih drevoredov sprehode, kjer sta se mi žarila kresova Tvojih rudeče obvitih očes, katera sta zapeljavala ne samo ponižnih Slovencev ponižnih otrok, temveč še celo nemškutarskih staršev nemškutarske sinove!

Če mi toraj dovolite, vzbujal si bom dan za dnevom in z nova in z nova spomin na Vaše prečudne poglede, in na lice pod njimi, katerega žali Bog do sedaj še nikdar poljubil nisem, izvzemši enkrat — v sanjah, s česar bodete sklepali, da sem v sanjah pametnejši in ne takov butelj — kakor tedaj, če sem v resnici na Vašej strani ter se Vas poljubiti ne upam, kar bi bilo vendar pošteno in pametno!

V prilogi Vam pošljem historični spominek s tistih časov, ko sem v beli Ljubljani naj več tlaka pogladil; ter Vas prosim, da se me kmalo spomnite z malim odgovorom, v katerem naj se pa tudi bere o Vaših »skrivnostijh«. Sicer sem pa pri življenji in smrti le Vam vdan, ter bom tak ko bodete Vi morda že davno pozabili vernega Vam

Dr. Ivana Tavčar