29. IX. 97

Moja draga, draga Milka!

Hvala, da se me spominate med svetnim šumom in veselju Svojega potovanja! Meni je te dni neznosno hudo. Včeraj mi je bilo huje nego danes, a zvečer sem vzela mesto enega dva praška bremura zajedno pa sem zaspala že ob 8. Sama ne vem prav za prav glavnega vzroka, a bilo je več reči, ki so me razsrdile. Jaz sem – le verujte mi – kakor Roza v pod strehi sredi tacega »milieu«, ki ni ni z daleka za me in za moje živce. Вем, да јаз [nečitljivo], чесар би не смела, али Бог ме ѣ устварил тако на моё несречо.[1] Danes mi je bilo malo boljše, a popolnoma dobro ne. Oh, ta moja jeza! Toda kaj Vam vse to mari, dajte, da Vas rajši prisrčno pozdravim na štajerskih tleh v krasnem sv. Pavlu v sredini onih ljudi, ki so se mi mahoma priljubili. Pač se Vidicu ne vidi zaman, da je bil vedno vajen občevati le s finimi ljudmi!

On je tako nežen in fin, da se morajo vsi drugi skriti pred njim glede tega. In vsi oni dragi ljudje v sv. Pavlu! Pozdravite mi jih presrčno in prosite za se in za me še enkrat odpuščanja za oni nesrečni četrtek, kojega sem preživela v gozdu po slabem neprebavnem zrezku iz krčme. Potem pa poljubite ono srčkano Ano nebrojinokrat ter ji recite, da se ona mora spominati vasi, spomni naj se ona včasi tudi v svojih molitvah, da mi Bog da dovolj moči, da prenesem to neznosno življenje njo mora Bog uslišati, ki je tako dobra, nedolžna, sveta!

Mesto da bi pisala – obečala sem Bežku povest, a zdaj se že kesam – morala sem tavati z groznim glavoboljem okoli. Dnevi so prekrasni ne pomladni a poletni, vroči, žarki taki, da se bojim za nedeljo baš zato, ker je že nad teden dni lepo in se mi zdi nemožno, da bi trajalo še dalje. Oh, zakaj nisem šla z Maribora še na Dunaj!! Lahko bi bila šla in spustila rajši Gorenjsko in Ljubljano. Saj sem prinesla če dam toliko denarja menda 14 gl, dási sem plačala tudi fijakerja. Se li spominate, kako smo se smejale radi tega? In Vaša Mačica se me ni spomnila ni enkrat ne, dasi mi je obečala, da mi piše iz Reke. Sedaj je gotovo že zopet v Ljub. Ker je že takrat dejal papà, da ne sme ostati dolgo. In kregana je tudi bila, ali sem Vam pisala? Smilila se mi je, revica baš zadnji dan je bila takό kregana, ker ni šla pozdravit – Försterjevih. Malo sem bila morda tudi jaz kriva. Revica, pač res mora biti tako resna. Papá je vedno le resen in še malokdaj doma z Johano pa – Kaj bo ž njo? Pač je umevno da tako ljubi teto Milo in strice in Trst in Štajersko.

V sv. Pavlu Vas gotovo ne pusté skoro proč in dvomim, da bi videli še Marico II ker ne vem če pridete v dveh tednih, osobito ker se še ustavite povsod samo v gornjih Ležečah ne!! Ostanite, ostanite le kolikor morete!

Pepca se mi je res smilila. Kar nisem mogla proč, tako me je zadrževala še svojim pripovedovanjem. Mislila sem, da ima vsaj zdaj počitke sem dejala – a kaj še! Vedno direndaj! Še mama je bila huda, da mi je morala odpreti, a, gotovo je bila huda pa ji ne morem pomagati. Kopala sem se dvakrat in bilo je prekrasno, kakor nikdar tedaj, ko sva bili medve. Še se lahko gre, ker je vroče. In Vi v Savinji?

30. IX. 97

Hvala Bogu in svet'mu Duhu danes mi je bolje in danes ne vidim vsega tako črnega. Končujem pismo v šoli pred ukom. Vročina je uprav julska neznosna še moja oblek iz batista mi je pretežka. In kako me to vreme vara! Sili me misliti, da mora končati  šola, spominja me preživo julija takό da se včasi zamislim v bližnje(?) počitke. Mesto teh me pa čaka jesen dolga neznosna jesen in še daljša zima. Govekarja je že skoro vsem zadosti. Prej klubovci, данес ми па пише ше Бежек, да описуѣ ле зунанёст, да Доленц превеч[2] madežuje in да Мурник превеч се (nečitljivo) з  ѣзиком. Моя пот да ѣ менда права – тако ми ѣ писал данес. Не вем, али ми бо можно писати долго повест, какор жели уредник[3] Zvonov.

Obdržite zase ter prosim, ne pravite niti Видицу тега[4]. Gov. bi bil pa boljše storil, ko bi ne bil izdal svojih novelic. Saj tako ga bajѐ hudo zdeluje v Slov. listu!

Srčen pozdrav in gorak poljub udane

                                                     Marice

[1] Vem, da jaz [nečitljivo], česar bi ne smela, ali Bog me je ustvaril tako na mojo nesrečo. (srb. in rus. cir. transkr.)

[2] danes mi pa piše še Bežek, da opusuje le zunanjost, da Dolenc preveč (srb. cir. transkr.)

[3] da Murnik preveč se (nečitljivo) z jezikom. Moja pot je menda prava – tako mi je pisal danes. Ne vem, ali mi bo možno pisati dolgo povest, kakor želi urednik (srb. cir. transkr.)

[4] Vidicu tega (srb. cir. transkr.)