Mila in ljuba Zofka!

Kako Te razumem, kako sočustvujem s Teboj! Nikoli mi nisi bila bližnja nego sedaj. Biti izdan, nesrečno, nečloveško izdan od tistega, ki nam je bil najdražje, najpametnejše na svetu, ki smo bili pripravljeni zanj dati zadnjo kapljo srčne krvi, to je bolečina, ki je ni okusila Mati pod križem, ki je imenovana Kraljica mučenic.    

Nepojmljiva, brezsramna krivica je prizadeta ženi: je, kakor da je ustvarjena možu samo v užitek, ne da bi ji bila dana trajna mladost ali da bi bila ustvarjena res brez duše in brez srca. Tako je njena tragedija neizogibna. Zavpil bi človek proti nebu, poklical na odgovor Silo, ki je rodila življenje in mu dala zakone. Toda Ti zakoni menda le niso taki, kakor se zdi in so jih le moški izpačili po svoji volji. Na vsak način mislim, da mora ženska ali po tisti poti kakor moški ali pa bo treba organizirati odpor, ki bo zalegel.                                                                   

A ti se drži, ne daj se zlomiti bolezni. Nisi živela, nisi bila, kar si, po njegovi milosti. Če Ti je vzet človeški del življenja, Ti ostaja še cel idejni, moralni svet. Pomisli, koliko ljudi te visoko ceni, spoštuje in ljubi! To se je pokazalo posebno sedaj ob ženski razstavi v Ljubljani in tudi to, koliko veljaš v naši književnost: Ne, Ti nisi živela od njegove milosti, Tvoje življenje je samo ob sebi vrednota neštetim, da celemu narodu. Zato se ne daj ubiti od bolečine zaradi enega, ki je le pokazal, da Te ni bil vreden in da ni boljši nego najpovprečnejši moški.            

Ampak, ko to pišem, vem, da Tvoja bolečina dalje kljuje … Preveč si žena, da bi mogla nad čemer koli pozabiti to krivico, pozabiti to bol. Predobro poznam to. Dokler je rana sveža – – trpi! Kar Ti pripovedujem, naj ti bo kakor obet miru in novega življenja v bodočnosti, kakor tolažba in dalje. Potem že pride iz Tebe samo zdravi odpor proti bolečini, proti uničenju. In potem bo najhuje premagano.

Tvoj podlistek v »Slov. Ženi« sem brala, zelo je lep in si ga mogla napisati samo Ti, ki si toliko potovala in znala ponavadi najti pot do srca ljudske žene. Drugega nisem opazila, a poiščem. Škoda, da ni kakega drugega boljšega lista pri nas, v katerega bi mogla pisati in priti med naše ljudstvo. Priloženo ti pošiljam izrezek iz nedeljskega »Slovenca«, kjer sem se skušala oddolžiti našemu svobodomiselnemu ženstvu, da me pri tej prireditvi ni prezrlo, kar bi me bilo, kljub vsej resnični skromnosti, strašno potrlo. Pri tem sem hotela dati tudi Tebi zadoščenje za davno zadolžitev … Kolikor vem iz pogovorov, se mi je to v polni meri posrečilo. Ne vem, če se bodo Tebi sami zdele moje besede o Tebi srečno izbrane, vendar vedi, da sem jih skrbno in iskreno iskala.                                              

Dr. Jenko je primarij na notranjem oddelku splošne bolnišnice. Lahko pa bi seveda prihajal k Tebi v Leonišče, samo tega Ti zaenkrat ne vem povedati, v kolikor je specialist za srčne bolezni. Lahko pa to poizvem. Počitnice bom najbrže imela od srede avgusta ali septembra. Na razpolago sem Ti vedno za vsako željo.              

Jutri odidejo Kraigherjevi s skavti na počitnice v Omišalj. Gospa se bo morala ubijati s kuhinjo … Da bi mogla iti s fanti samostojno na morje ali v kako drugo letovišče, ji ne dostaje sredstev. »Druga žena«, to se pravi priležnica se pa vozi z avtomobili … Tak le postaren moški, ki upa obnoviti svojo mladost ob mladih gendih izprijene tipkarice, je trapast kakor zaljubljen petelin in pripravljen, da svoji oboževanki prezentira na krožniku glave svoje družine … Odpusti izraze, a vse To me preko mere ogorčuje.                                                                                   

Ne vem, ali je v vsem tem pismu kaka beseda, ki bi Ti bila v tolažbo? Moja želja je bila velika. Piši, da bom vedela, kako je s Teboj.                                                                    

Od srca Te pozdravlja Tvoja                                    

                           Ivanka                                            

Lj: 6. VII. 1926