Praga 5. VIII. 1905

Velecenjeni gospod!

Hvala lepa za prispevek. Objavim ga v prih. štev. Tudi „na koncu“ pride na vrsto. Davno že, bi bila objavila, pa ni bilo časa za pregled. Vaši sujeti so vedno jako zgodni ali Vaš slog je jako težak in zelo „gekünstelt“. – Saj oprostite mojo odkritosrčnost. – (Jaz tudi vem za se, da se včasih s slovnico kregam, pa mi ni nič hudo zaradi tega.) – Vaši junaki n. pr. se izražajo skoro vsi preveč „inteligentno“. V Vaših dialogih je premalo življenja. Ta Klinarisa govori z 82 leti tako le: „Stare kreposti ni več, častitljive navade zginjajo, od nas je zbežala moč, samosvest in sloga. Mlačnost, neodločnost in mehkužnost so znane sestre med nami.“ – To strašno diši po šolskih pisankah. Tako se izraža kakšen slavnostni govornik, ki misli, da se ne obide brez patosa, kmečke ženice pa ne govorijo tako izbrano. – Ali kakor rečeno: Te ocvirke malo prekrižam in stvar bo prav dobra. – Pa brez zamere! – Med inteligentnimi  ljudmi naj bi odkritosrčnost nikoli ne zbudila kakih neprijetnih čustev. – Vsak ima svoje slabosti: G. naduč. Leban, mi pošilja n. pr. stvari z rdeče popravljenimi slovničkimi napakami, - pa sem mu hvaležna zato.

Spoštovanjem pozdravlja

Zofka Jelovškova