Na Dunaji 6. 1. 72

Blagorodna gospá!

Ne vem, ali se[m] Vam že pisal, da je B. Miran umerl?

— Dolgo je nosil v sebi »smertni kal«, in zato je bil zlasti

zadnje dní nesterpno siten in čmeren. Jaz sam sem šel za

njegovim pogrebom. Lahka mu zemlja!

Zapustil mi je nekoliko pesmij, med njimi — »sonetni venec« — in okolo 20 zabavljivih sonetov! — Zdaj, ko sem sam, prav mirno, in kolikor je takemu človeku mogoče,

prijetno živim —

Zanj družba ne mara,

In on ne za njo;

Samoten se stara,

Mu léta tekó.

Prav tako je zdaj z mano. Pravi. filister sem postal in to je dobro. Priden sem, pošten, soliden, miren, varčen in misli nemam ves dán, ki bi je ne smel brez greha imeti na

veliki petek. O sv. Simplicita in Felicita! Slednji večer sem ob osmih domá; ne zahajam, ne na ples, ne na led. Ne manjka veliko in hodil bom ob nedeljah k maši — k litanijam — in k spovedi, vsaj velikonočni! Z eno besedo: Mož sem po volji božji, in da Vam vse povém: zbuja in glasi se mi časi v dnu mojega serca tiha želja po zakramentu svetega — zakona! O zakon, zakon, kakó si ti svet! — Srajce, srajce! ...

Ne zamerite, blaga gospá! Da takó prosto in morebiti malo nespodobno z Vami govorim; ali moja glava je strašno prazna in pusta in – še enkrat – ne zamerite! Ne vem kaj in kakó bi vam pisal. Ves božji dan nemam ene poštene misli; naj bolja, ki sem jo imel do zdaj, je ta, da hitro končam svoje neslano in – nezabeljeno pisanje ter se Vam gospa, lepo priporočam Vaš

Stritar

P.S. Lepó hvalo, da me spominjate g. Cimpermana, to dela čast Vašemu sercu.