Dragi nam mojster in gospod!
Da se le vrnete, to me res veseli! – Štefka je prinesla naši Mari šopek rož in mi je bila zelo všeč. Tako posebno lepo zna gledati na otroke, in baš tega ne zna vsaka ženska. Že zato jo imam zelo rada .... Tudi moje življenje je na ta način dobilo zopet nekaj smisla. Menda mi je zdaj šele vse odpuščeno. – Dete je čvrsto in »fantkovo« in Vovkovo. Z mojo jetiko je pri kraju; razločno rečeno: zredila sem se do neverjetnosti!
Gotovo Vam je malo pri srcu to moje veselje.
Če ste dobre in židane volje, Vas poprosim nečesa. – Take pristno Gorenske čepice se mi ljubi za Maro ali Vido, ki mi jo kupite in prinesite z računom vred! – Ali pa ne!
Vida je do vrha!
In vsi Vas prisrčno pozdravljamo, zopet štirje!
Jaz pa se skromno priporočam tudi g. bratu.
Kdaj se vidimo v Lindauerci?
Srečno do tja!
Udana Vam Jerajka.
19. okt. 1909
KORESPONDENCA