Ljubi prijatelj Cankar!

Upam, da ste še na Dunaju, ker drugače bi se bil gotovo poslovil od mene. – Jaz sem se vmes odrešila nevralgije, treh zob in prijateljice Slave! Pravzaprav sem zdaj na cedilu s celim svetom!

Toži se mi samo še po tisti Vaši obljubljeni sentimentalni noveli, po novi »tragikomediji« (!) in če hočete po Vas samih! Zakaj ni Štefke več k nam? Vida se je vmes zopet od papa nalezla angine. Imam smolo, dragi moj, pa dokler je kaj sape … Kaj dela Mici in kako sta sklenila? Saj nimate potrpljenja in talenta za »srečo«!

Če se vam zljubi kedaj, pridite od 4ih do 5ih, pa ne v nedeljo. – Zadnjič, pa ravno na nedeljo, ko sem se ukvarjala z žlahto, so pustili Štebijevi na vratih vizitko, brez da jih je kdo zavohal; poslali so mi pa po Dolenčevi čudno nezaupnico.

K vragu še to; človek postane ves gorjup! Da se vidimo! Vida.

Lep pozdr. Löfflerjevim