Dragi Edvard!

Oprostite, da vam še le sedaj odgovarjam in ne vstrašite se radi zgorejšnega naziva. Nikakor vas ne mislim napasti s kakšnim podobnim pismom kakor enkrat iz Kočevja, ravno tako nespametno in smešno pa se mi tudi zdi, da se bi midva kot nekdanja dobra znanca titulirala z »velecenjeni« in »velecenjena«. Postala sem celo novodobna emancipirana ženska in ne vem če bi v meni, ostriženem dekletu z cvikerjem spoznali nekdanjega »Backfischa« iz Drage.

Ha, ha saj mi dovolite, da se vam malo pobaham, veste tako zelo rada bi vsem in posebno še Vam povedala kako sem pridna. Vidite, doma so mi vedno predbacivali, da nisem vredna ni …. In tudi sama nisem baš posebno dobro vspevala v oni sferi. Verjemite mi, da okolica in razmere zelo, zelo delujejo na človeka. In zunaj v svetu, sem sicer sama v svojej mali skromni sobici ali kljub temu mi je vedno tako toplo in milo v duši, da bi za nič ne menjala z domom. In delam, ko pridem iz urada, še pozno v noč a zjutraj vstanem zadovoljna in delo mi je najboljše plačilo za mojo marljivost. Da veste, postala sem – pisateljica. Tako pridno pišem v razne časnike pod najrazličnejimi psevdonimi, da me kar samo veseli. Sedaj v sušcu bo leto, kar sem se podala na to polje, ki mi v bogati meri nadomešča vse moje nekdanje sentimentalne sanjarije. Po veliki noči izide enkrat že moja prva knjiga in ravno danes sem dovršila prvo četrtino svojega prvega daljšega romana. Jaz upam in vem, da ne bodete to moje pripovedovanje imeli samo za puhlo baharijo. Ali tako zelo bi imela rada, da ravno Vi, s katerim sva nekdaj skupaj čitala Jurčičeve romane in »Zvon«, da Vi veste, da sem ipak nekaj napravila iz sebe. Ono malce ponosa, kateri morda tiči v tem, mi morate pač oprostiti, kljub ostriženim lasem in cvikerju sem namreč vendar za-se še jako otročja. Tako, prav otročje se veselim svojih skromnih uspehov in moji ideali so Vam rožnati in mamljivi, da se včasih kar sama smejem nad svojim optimizmom. V aprilu bom edenindvajset let in življenje je še tako dolgo! Koliko upov se mi še lahko uresniči, koliko načrtov obistini!

V oktobru grem v Prago, od tam čez nekaj časa, dalje v Lvov, Krakovo, od tam v Moskvo, Petrograd … ah jaz sem kar iz sebe, kakor mislim na vso to divoto, katera me znabiti še čaka. In čez kakih 5 let se potem vrnem z bogatimi skušnjami, s priličnim znanstvom in potem ustanovim ženski list moderne smeri za Slovenke in Hrvatice. Tako bode krasno vse to delovanje, vsa ta agitacija in napor! Ne smejte se mi meni to ni šala in če je mogoče vse tole sanjarija, naj saj sanjarim, če je že to tako lepo.

Ne pišem tako vsakemu in ne vselej a Vam menda lahko brez, da bi se norčevali iz mene. Ohranila sem za vas še vedno toplo simpatijo, četudi se je način te simpatije tekom let spremenil. Oh moj Bog kako sem bila nekdaj zaljubljena v Vas, še potem ko je bila ona komedija s tistim semeniščnikom! Ni me sram priznati to, saj sem vendar zdaj zaljubljena v drugega in upam, da srečno. Medicinec, Hrvat in tudi pisatelj in pesnik je moj novi idol. Dopisujeva si že skoro dve leti. Spočetka so bila sicer samo resna pisma a sčasoma ……. so se v prijateljska in zdaj mislim, da to prijateljstvo prehaja v ljubav. Ne smejte se, če vam povem, da res še sedaj ni nič pozitivnega mej nama. Obiskal me je parkrat v Ljubljani in zdaj že tudi enkrat v Trstu, a kadar sva skupaj govoriva o sami književnosti in druzih tacih dnevnih vprašanjih. Poljubila se še nisva nikoli a piševa si mnogo – on mi pošlje slednji dan jedno …. , gosto pisano a jaz njemu vsako soboto pismo. On me nazivlje: »Mila moja Zofka!« a jaz njega »dragi Vlado«. Tako konečno res sama ne vem ali sva zaljubljena ali sva si samo prijatelja.

Vidite tako sem srečna! Vas se spominjam vedno še z  nekim toplim čustvom, spomin na one dni najine otročje ljubezni mi ni zopern, kakor je Vam, kakor ste mi nekoč pisali. Jaz sem zdaj tako dobra, mnogo mnogo bolja kakor kakor sem bila doma in ljudje se mi zde isto tako dobri in odkritosrčni. Kar vedno bi pela in se smejala. Moji spisi so sicer večijdel pesimistični, ali meni se sami čudno zdi, da mi je fantazija tako drugačna, kakor čutim jaz v resnici.

In kako se imate Vi? Gotovo se je tudi Vam življenje bolj omililo, kakor ste nekdaj trdili. Saj svet je lep in živeti je lepo..

O Vaši nesreči, namreč o onem padcu, čula sem mnogo pozneje. Vas tedaj uže davno ni bilo več v Ljubljani. Da sem vedela, bi vas bila gotovo obiskala, pa makar tudi Vam ne bila dobrodoošla. Gledala sem pač večkrat kacega dolzega (poklon! I jaz imam to lastnost) vojaka, bi li ne bil kaj Vam podoben a moje ogledovanje je bilo zaman.

Vi tožite o dolgočasju, ker vam dnevi baje prejednakomerno teko. A in kaj naj pravim jaz, ki ne grem nikdar nikamor drugam, ko v pisarno in domov in zopet v pisarno? Vi imate vsaj dosti tovarišev, jaz nimam ne prijateljic ne znancev in vendar bi že raje rekla, da mi je čas prekratek, tako hitro mi poteka. No, sicer imam pa samo 7 uradnih ur na dan, ob nedeljah in praznikih sem razen tega popolnoma prosta. Plačo imam 50 gld na mesec. I kaj ne, malo se pa tista v vek zmerjana in tepena Zofka, vendar lahko postavi – šest sto na leto! In doma so mi vedno prerokovali da si še slanega kropa ne zaslužim. Sicer mi pa tudi pisateljstvo zmiram kaj malega »nese«. Veste v naši prodajalni sem se navadila ceniti tudi materjalno stran življenja.

Pa mi kaj pišite notabene, če vam je prav!

Če greste o Veliki noči domov in če mi prej nič ne odgovorite pozdravite mi naše Potočane, pa tudi Dragarčane, kolikor jih še poznam. Si z Andoljškom še kaj dopisujete? In Wisenberger, kaj veste kje je sedaj? Bog zna tudi, kje Pibernik pečati vinske sode?

… z Bogom! Oprostite moji gostobesednosti – kaj hočete – ženska, četudi emancipirana!

Prijateljski pozdrav

[nečitljivo] da mi ne pišete "Zofija", jaz sploh še [nečitljivo] povsod veljam kot "Zofka".

Na zdar!

Trst, Molino piccolo št. 3/II

Če greste domov prosim bodite glede mojih izpovedi diskretni

Trst 25. II. ob 1/2 12 zv. 1899