Novo mesto, dné 1.I. 1898.

Dragi!

Srčno me je razveselilo Tvoje pismo, ne samó zató, ker je sploh prišló, ampak ker je bilo takó pisano, kakor sem si ga vedno želel od. Tebe. Tudi takó hitro se ga nisem nadejal, ker vem, da hitrost gledé na pisanje pisem ni ravno Tvoja krepost; kakor tudi moja ne. Prav, da si se dokopal do teh sklepov, jaz upam, da še zadosti zgodaj. Mislim namreč, da bi sicér pač ne mogel uspešno delovati, ako bi bil primoran polniti predale slovenskih političnih časnikov, če tudi s feljetoni. Takó se je že ubil Jurčič, takó se bo more- biti (žal) uničil Govekar, takó bi se gotovo tudi — Ti. Saj vemo, kakó je. Inter arma silent Musae. —

Kar sem jaz slišal o Tebi, ni biló, da bi še jedenkrat ponavljal, in tó ne iz ust mlečnozobih študentov, pokornih suženjskih pisarjev ali jednakih individuov, ampak iz ust — odraščenih ljudi, celó — profesorjev, vsaj posredno. Sicér vem, kaj da si misliš pri teh besedah (Tepci!), ali kaj hočeš, têpci imajo jezik! Nevérnih Tomažov pa je sedaj prokleto malo na svetu. Jaz sem vedel, kakó je s Teboj. Vedel sem, »dass du dich austoben musst«, da pa boš, kadar boš imel tisto kakó bi že rekel »Sturm- Drangperiodo« za seboj, odličen človek. Misliš, da mi je kdo hotel verjeti, če sem se slučajno s kom sporekel radi tega? — Ljudjé gledajo pač samó na fákta, verujejo pa radi vsakemu, naj si bi jim natvezal še takih oskodnostij. Kultura pa tudi še ni dospéla do tacega vrhunca, da bi ljudje ne gledali drug na druzega (kakor volk na jágnje; da, gospod Darvin bi tudi s to analogijo lahkó podkrepil svoj dokaz, da izhaja človek od živali — od opice, saj je res vse živalsko na njem. O, ljudjé smo škodoželjni, nevoščljivi! Zlasti pa velja to za pesnike. Homer pravi: Kai fthongòs fthongó fthoneeí kai aoidos aoído. Po domače bi to takó povedal, da pesnik pesnika ne more videti koóncem oká. Potlej lahko razumeš, da Te Theodor Doksov ne bo hvalil in zakaj da ne, jasno Ti bo, da Te»filistri« ne bodejo hvalili.

In vendar je Tvoje življenje takó lahkó umeti, če se le pozna Tvoj značaj. Ti niti nisi mogel drugače živeti, nego si. Ti si pesnik, in kot tak že po naravi strasten, občutljiv človek. Brez strastí pa ni pesnikov, torej bi tudi Ti ne bil pesnik, da nisi strastán. Kaj si jaz upam trditi?!... Pa je vendar le res. Brezstrastni pesniki a la Gangl, Doksov... niso pesniki, ampak pesmotvorci. Ali, če hočejo biti po vsi silí pesniki, dobro, potem pa moramo vzdéti Préšernu, Gregorčiču, Aškercu drugo ime, ne pesnik. Recimo, človek! -- Smejati pa se le moram Ganglju, Doksov-u in jednakim, ki hoté pesnikovati brez strastij. Ali se ne pravi to hišo zidati brez kamenja v obláke. Ljubezen je strast — neizcrpen vír lirike — pregrešna, pst, te ne smé biti v pesmih katóliških pesnikov. Jeza je strast — neizcrpen vir satir — pregrešna; dóli ž njó, enthusiazem za karkoli je strast, a brez njega pišejo naši pesniki. Jaz pa nimam kar nič veselja za njihove umetne cvetke, naj si bodejo še takó lépo barvane, ko so pa brez — duhá, ko pa nimajo svojih korenin v srcu človeškem, — ampak v umetnem cvetličnjaku, v lòncih, v zabojčkih — hočem reči v njihovih pískrih —pardon — možganih.

Nikari torej ne misli, da si zaman živel, akó si takó živel, kakor bi vendarle ne smel vedno dalje živeti. Zaman ne, kajti imaš vsaj prepričanje, da si pésnik, in to prepričanje ni napačno! Ali strast je réka, ki, če stópi čez bregóve in se razlije po ravani, uniči ne samó vsó okolico, ampak tudi sámo sebe, ker se porazgubi, ki pa, tekoč v strugi, góni mline, nosi ladje; Ti bi moral napeljati strugo svojih strastij v pesmi. In to misliš storiti sedaj; kako bi torej ne bil vesel jaz, ki sem bil Tvoj — veruj ali ne veruj — najiskrenejši prijatelj zató, ker sem primoran ljubiti resnico in večjo popolnost, a sovražiti laž, licemerstvo, nadutost in domišljavost.

Torej na Dunaj pojdeš? Upam, da boš tam srečen, kajti v življenju boš, med somišljeniki mordà, morebiti celó med prijatelji. In — delal boš, a brez dela je človek nesrečen. O, ko bi mogel tudi jaz priti kaj kmalu tjè gori! Ko bi le tudi jaz imel kmalu prašne šolske sôbe, vojašnico za seboj! Jedno se bo kmalu zgodilo, ali drugo pa ne takó kmalu. Vendar upam, da se bova kedaj videla na Dunaju ali kjer že, ako nam bo sreča mila. Prav imaš, če si dobiš kako službo za tó leto. A vendar je glavno, da si dobiš — trdno voljo. Ona je tvoriteljica, brez nje je celó nadarjeni Rajskij v Gončarovem »Oblomovu«, ali kjer že (saj se ga morda še spominjaš) ostal le nekak diletantsk pustolovec. Upam. da mi boš odslej bolj pogostoma pisal, tudi kaj poslal; nasprotno se bom tudi jaz odslej češče oglašal pri Tebi; najprej pa Te prosim, da mi v slučaju, da res pojdeš na Dunaj, pošlješ svoj naslov.

O sebi Ti nimam poročati kaj posebnega. S šolo veš, kako da je; razven tega čitam romane (ruske), bêrem zgodovino (vzlasti domačo; sedaj ravno novomeško), hódim v gostilno (sedaj k Pepici; njen naslov je P. Repenšek pri g. Jaczu v N. m.) in spišem tu pa tam kako pesmico. (Ker je za danes pismo samó že preveč narasilo, dopošljem Ti pesmice posebej.) Sploh pa se dolgočasim, da nikdar téga. Novo mesto je dolgočasno gnezdo.

Kar se tiče Tvojega menenja, da pesnik bódi subjektiven, kakor si se nekoč izrazil, moram reči, da mu ne morem pritégniti docela. Mislim namreč, da se je mogoče človeku tudi v tuje stanje, tuje čustvovanje, tuje mišljenje prestavili v mislih, a iz tega sočustvovanja dobiš celo vrsto novih mislij in čustev, ki jih radi subjektivnosti nikakor nočem zavreči. (Na ta način sem napravil že nekaj pesmi; prosim Te, da se takój izrázi o njih, kakor hitro jih doboš.) Ravno zató, ker takó rad spoznavam tuje misli in tuja čustva, so mi tudi narodne pesmi prirastle k srcu. Kaj pa ti? Ali si še vedno takó zoper nje? Kar mi pišeš o Govekarju, je verjetno. Škoda bi ga res biló, če bi se pogubil, Slišal sem, da mu tudi ius ne diši več. Ali je res? O Zupančiču ni duha ne sluha. Rad bi vedel, kakó kaj živi. Z Valenčičem prideš gotovo kaj skupaj. Zadnjič mi je poslal celo kopo pesmi. Obliko ima boljšo. Tudi Muren mi je poslal zadnjič dopisnico, v kateri pravi, da — raste. Je-li to res, ne vem, ker nisem že dolgo čital njegovih pesmij. Kaj pa, Bäblerja poznaš? Mêni je nekaj njegovih pesmi zeló ugajalo.

Da ne bo ostal prostor prazen, naj sledita tu še dve pesmi. Druge, kakor sem rekel, dobiš kmalu.

Tvoj Dragotin.