Kandija, dné 7. III. 1897.



Dragi Cankar!



Nikari se ne jezi, da Ti nisem odpisal takó hitro, kakor si želel. Glavni vzrok je bil ta, da sem Ti hotel pokazati, koliko sem v tem času pesmij naredil; zató sem se pa moral hitro spraviti na delo in zložiti par verzov. Predno pa dalje govorim, to se prav po beraški zahvalim za laskavo in duhovito mnenje gospoda Vidica; no, duhovit človek lahko o duhovitosti in neduhovitosti govori; in pač je največja duhovitost ta, sklepati iz devetih črk. Zdaj mi je pa res žal, da si nisem jaz dal imena »Zvonoslav«. Ti namreč poznaš mojo manijo, veselíti se nad tem, da sem drugačnega mnenja kot drugi. In glej! Tri dni in tri nočí nisem mogel ne jesti ne piti sáme jeze, da so me takó lepo títulirali gospod Bežek. In vedel sem dobro, da me bo naredil ta Zvonoslav v Zvonu neslavnega, jezil sem se in niti od daleč nisem pričakoval, da mi bo to ime doneslo tolikega veselja: škoda, škoda, da si ga nisem sam izmislil. Tvoje pesmi sem prečital z največjim veseljem. Ti, golobček, precej napreduješ. Kakó me to veseli, da nočeš več krevsati po Španskem, toda da po Francoskem potuješ, me pa draži. Ti sicér praviš, da si na Nemškem, pa Bog ve, če niso tisti Tvoji Dehmel in Liliencron kaki Francozi. Potlej pa je že vse skup jedna figa! — No, vzlic temu mi vzlasti prve pesmi zeló ugajajo, da je le drugačno, nego na Kranjskem, »kjer po stari šegi še drekajo«. Prvi dve ste mi vzlasti radi tega zeló všeč, ker je v njih duševno stanje mladeniča in propale ženske takó lepó izraženo. Tudi četrta in peta (Ne vstajaj..., Pod oblačnim ...) sta krasni. Pa kaj Ti bi to pravil, saj moraš sam najbolje vedeti, kaj je lepó, da sem Te pa razumel, verjemi. — Vendar mislim, da bi se dalo na Dunaji najti tudi drugih snovij. Toda pst! Ti si dejal, mi smo subjektivni. Jaz umólknem in rečem le toliko: Vsak po svôje! Vendar bi rad vedel, kake nazre imaš Ti zdaj o bistvu poezije. Odpiši mi torej prej ko mogoče, in na Tvoje trditve bom odgovoril, kakor bom vedel in znal; na vsak način pa morava biti gledé tega na čistem. Sploh mora nekóliko oživeti konverzacija med nama; jaz sicér ne vem, da li bi Tebi to kaj koristilo, da bi meni, vem, če ne v drugih ozirih, saj v tem, da bi me spodbudilo k delu.

Novo mesto me je zopet restavriralo. Še ne povsem, ali vsaj toliko, da sem začel zopet imeti nekoliko zaupanja do svojega talenta. Da sem ostal v Ljubljani, bil bi do sedaj do mala uničen. Vzrok moje bolezni je bila neka čudna mistika. Tega ti doslej menda še nisem povedal, ali sedaj 1ó1 Ti že smem to odkriti, tem bolj, ker sem se je kolikor toliko otresel. To je res čudna lastnóst, ki pa je v naši rodovini vkoreninjena. Ali v Novem mestu se — hvala Bogu — ne dobi nič tacega, kar bi jo moglo redití, in prej ko pridem zopet v večja mesta, bo takó še precej časa preteklo. Ah, to je čudno stanje, ko ležé razum, pamet in volja zavita v neko megló, čim razgreta domišljija išče priljubljenih predmetov s strastjó, da se ne da dopovedati. Pa tudi sicér se je mnogokaj izpremenilo od tačas, ko sva bila zadnjič skupaj. Pa tega Ti ne bom pripovedoval v pismu, to Ti povem o Veliki noči v Ljubljani.

Ravnokar sem dobil tretjo Zvonovo številko. Zupančičeva pesem mi ugaja, pa ne vem, zakaj je uvedel v špansko formo: toliko slovanskih elementov. Pri njem se vidi, da je študiral jugoslovanske narodne pesmi in ruske dume. Da je rabil špansko obliko, je prav storil, saj se dajo satire fino narediti v nji. Tudi Resmanova pesmica je lepa, kaj pa je hotel Drganec s svojo, ne vem. Sploh sem jaz gledé Drganca blizu tacega mnenja kot Ti. Ker pa bi mi kdo lahko predbacival, da to zató takó pravim, ker »kaì fthongòs fthongô ftoneêi kai aoidôs aoidô« (ker je glas glasu, ptič ptiču nevoščljiv), rečem za sedaj le: Vederemo! No, če bom moral biti Drgancu nevoščljiv, potlej pa kar liro v koš pa z akti pokríti. Da, baš naróbe. To me je razveselilo, ker, če sem bogat, me pač ne bo vznemirjalo, če so tudi drugi bogáti in delé dobrote od svojega bogastva, če sem pa reven, pojdem pa k njim in Bogá bom hvalil, če smem njihov kruh jesti. Zató se mi je pač smešno zdelo, če se jeziš nad ubogo živálico. Pa menda vendar ne misliš, da so vsi Slovenci tepci. Slovenska pamet je res da počasna, od jedne pa do druge pametne misli potrebuje petdeset let (vzlic duhovitosti nekaternikov), pa pride vendar-le naposled do svojega smôtra. In to je čisto prav od njé, drugače bi morala kedaj s kesanjem izreči besede tístega polža, ki je sedem let lezel čez prélaz, a prišedši do polovice padel in zdihnil: »Ti šéntana naglost, ki nisi nikoli nič prida.« Čez petdeset (pri profesorjih 51) let se torej tudi v Slovencih spozná prava poezija. Baš radi tega pa bom jaz pel takó, kakor bom sam spoznal za právo, ne pa, kakor bi ugajalo kakemu filistru. In Ti imaš čísto prav, če se nič ne oziraš nánje. O Drgancu pa je moja sodba táka: morebiti bo pel boljše nego Cimperman, morebiti pa bo celo dosegel Levstika! Morebíti.

Tu Ti sledi par pesmic, ki sem jih naredil zadnje čase.

Do Božiča nisem delal skoraj nič: šele prejšnji mesec sem se nekako zbudil in jel zopet pisati.

Moja maksima (Laokoont)

Starčkova pesem

Zimska idila

Sonet (O Jurček, Jurček)

Podgorska svetnica



Pričujoči sonet ni tak, kakoršen bi moral biti, mislim namreč prvi del. Ali zdaj Ti ga dam, kakor ga imam. V Zvonu bo prišel popravljen, če ga bom sploh tje poslal. Zadnji dve pesmi sem nalašč sedaj naredil, da ne po- rečeš, kako sem len, da nisem ničesar narédil itd. Vem, da bi Ti lahko še mnogo, mnogo povedal. Ali danes se mi kar nič več ne ljubi písati, pismo pa moram še danes ekspedirati. Piši mi kmalu, še boljše, precej! Potem Ti bom tudi jaz še kaj več napisal. Pa pošlji, če imaš še kaj. Pa piši kaj o Tvojih nazorih in Zupančič naj tudi takó stori. Ah! Mene pustite kar takó lakote umirati, čim se Vam dobro godí. Menite li, da je ljubó človeku, odločenemu od somišljenikov, ki ga razumejo?

Pozdravim srčno Zupančiča in Tebe Tvoj zvesti prijatelj



Dragotin Kette.

Pozdravi Te Drenik! ki bo odslej z menoj stanoval.

Železnikarja smo ekspedirali, stanuje v mestu.