Blagorodna gospá!

Oprostite mi, da Vas nadlegujem z uljudno prošnjo.

Izdati mislim novo zbirko novel in črtic — deloma že natisnjenih, deloma novih — in takó bi imel jako rad tudi tisti dve črtici, ki sta izšli v »Slovenki«: »Umirajoči ljudjé« in »Rdeča lisa«.

Morda bi bili takó zeló prijazni, milostiva, da bi mi čim prej izposlovali dotični dve lanski številki — ali pa morda rokopis; kar Vam je že ljubše in bolj pri roki. Hvaležen Vam bom jako.

Sploh pa sem še Vaš dolžnik; obljubil sem Vam kaj za »Slovenko« — ali če bi vedeli, kakó sem obremenjen, bi mi gotovo oprostili, da se doslej še nisem oglasil. Zdaj sem pripravil novo izdajo svojih pesmi — temeljito sem knjigo preobrazil, takó da se ne bom preveč blamiral z njó. Tudi nova drama je že pri Schwentnerju. In za »Matico« — in za vraga samega, veličasine snovi me kar podirajo in zmirom mi stoji za hrbtom »memento scribere!« — Krasno življenje, ostudno življenje!

Torej, milostiva, uverjen sem, da moji prošnji ustrežete. In dam Vam besedo, da Vam ob prvi priliki napišem kaj prav lepega.

S pozdravom in odličnim spoštovanjem

udani Vam

Ivan Cankar.
18. I. 902.
Dunaj/XVI. Lindauergasse, 26. II. 19.