Dragi Regali!

Tvoja sreča, da me je našlo Tvoje pismo ravno, ko sedim pred papirjem. Najprvo: jaz se tu jako dolgočasim. Vino je slabo in kar je deklet, so večidel nemarne, s poslikanimi obrazi in neumnimi očmi. Druzega tu ni ničesar — morje? Smrdi; — a če ga hoče kdo občudovati — odprtega in prostega, treba je, da potuje uro daleč po tem pustem istrskem kámenju. Vrnem se v Ljubljano, kadar bo mogoče; čez tri tedne nekako. Službe seveda nimam nikakoršne, — še tega bi bilo treba! A dela vkljub temu dovolj. — Moja drama se je od velike noči do zdaj popolnoma izpremenila; ni ostalo skoro niti sledu prejšnje vsebine in ideje. Časih mi ugaja, kar sem napravil, takoj potem pa se mi zdi ničvredno in filistejsko. Če bo ugajala Ljubljančanom, to je jako dvomljivo. Dejanja je še precej, — a zdaj vidim, da sem ravnal z dejanjem kakor s postransko stvarjo in da mi je bilo glavno neko temno, nejasno pričakovanje, ki ovlada z vso silo junaka Rudo ter ga naposled — z jako neznatnim zunanjim povodom — zavede v samomor. Jaz sem sicer prepričan — in prepričan bo vsakdo, kdor bo hotel razumeti — da je stvar zelo naravna in da ni moglo biti drugače. Toda če bo kdo takó nepreviden, da zine usodepolno besedo »dekadenca« — tedaj bo vspeh k vragu in ljudem se bo zdelo, da je njihova dolžnost ne razumeti. A to vse se bo šele videlo. Nekaj mora biti delo vsekakor vredno, — kajti izbiti moram iz njega toliko denarja, da odidem pošteno na Dunaj. — Dà, dušica moja, jaz pišem zaljubljene pesmi, — o ljubici, o šumečem parku, o lepih večerih; tako človek »pada in se izgublja«. Na zadnji strani Ti napišem jedno, da boš videl, kakšna sentimentalnost me je obvladala in da vkljub vsej sentimentalnosti še ne hodim po potih Ganglovih, a tudi ne po Murnovih ... Dà, Muren! Muren sploh ne hodi po nikakoršnjih potih ... vrti se okrog samega sebe in lovi z ustmi sapo, ki prihaja od koderkoli — od Dehmla, Pribiševskega ... od Ketteja, Zupančiča ... itd. Njegov talent je jako mehak, da ga je v stanu pretvoriti najmanjši zunanji vpliv ... A jaz mislim, da bo pisal krasno; tolažba je, da ima duha in da ni filistejec ... Tu nam je Zupančič drug človek; jaz mislim, da ne pade nikdar več dol ... Od Ketteja pa ne dobim od nikoder nikakega poročila. Poizvedi po Ljubljani, kje da je in pišem mu filipiko, da se mu bodo lasje ježili. Če se ne motim, podpisal se je v zadnjem »Zvonu« s pravim imenom; to je storil prav. Jaz mislim še vedno, da je on žení in da mu ne more spodleteti, če je tudi desetkrat nasprotnik »moderne«; on ostane, kar je. — Kadar bo moja drama čćisto pri koncu, napravim zopet par novelet, ki pa morajo biti resnično moje. Vederemo. »Jadca sem poslal »Narodu« za to, da se dobil par forintov. Kaj ni bil regimenten? — A Ti, kaj počneš Ti? Kaj še zdaj govoriš o tisti noveli? Krščansk človek piše eno novelo najdalje štirinajst dni. Zakaj mi nisi poslal nič pesmij? Ali še zmirom visiš med »dekadenco« in različnimi drugimi »strujami«; meni je zdaj dovolj sama jednostavna »poezija«, brez dodatkov in komentarjev. »Dekadenca« vlači za sabo tolik kup lahkomiselne lenobe in bedastih sanj — in še druzega več, da se je njeno bistvo — ki je res »evangelij« — skoro popolnoma skrilo v teh priveskih. Kdor nič ne zna, lovi se za njo. Vzgled: Škrjanec. Vsled tega seveda ne misli, da sem njen nasprotnik; ne pride mi na pamet; Zupančiča bi imenovali profesorji »dekadenta«, a on je vkljub temu resničen pesnik. Razjezim se časih samo nad ljudmi, ki se priklatijo v celih tropah, kjer vidijo, da bi se lahko bleščali nekaj časa v cenéni svetlobi.
Če vidiš kaj Zupančiča, pozdravi ga in naj mi kmalu piše. Ali si znan z Aškercem? — Pošlji mi kaj svojih pesmij! Odpiši kmalu — takoj!
Pozdravlja Te
Ivan Cankar

Večerni koncert.

Jaz sem te čakal
ob poznem mraku;
in z mano so čakali
beli cvetovi
in tam nad vrhovi
so tiho plakali
mehki glasovi
oddaljenih strun.

Sence globoke
so se razdelile,
tvoje plašne róke
so razgrnile
zaveso temnó ...
Kakó sva se ljubila
v poljubih vročih
v besedah polglasnih, šepetajočih ...
Visoko na plavem póolji
so vztrepetávale
srébrne zvézde;
in naokoli
so pesmi zaljubljene plávale.

Odprla se je čudovita noč ...
Tisto noč so zapéli
zmagoslavni zvonóvi.
Kako so vstájali
čudoviti glasovi
pod zvezdami drhtečimi;
kakó so prihajali
bliže in bliže
s koraki šumečimi ...
Ana — Anica — ljubica moja —
to je najina duša, Anica!
Duša najina plava na perotih neizmernih
v teh pesmih večernih
po neskončnem nebu;
in vsa ta čudovita noč naokrog
to je poezija, to je Bog —
to je najina duša, Anica ...

In luna je vstajala ...
Strune so sanjale
arijo mehko
iz »Margarete«.

Faksimile tega pisma še ni na voljo.