Vaše blagorodje! Milostljiva, oplašil sem. se že naprej, ko sem prejel Vašo pošiljatev in naravnost zdrznil sem se pri nekterih mestih priloženega pisma. Tudi govorite nekaj
o zaželjeni svoti — Ne, jaz nisem želel, niti zahteval ničesar, ampak rekel sem še, da bom doktorju pisal, kar sem tudi storil. Pri Vas sem želel edino moralne podpore; pa bi Vam sicer ne mogel drugače pisati kot brez ovinkov in brez postranskih namigavanj. Nečem in ne morem Vas žaliti, a oprostite mi odkritosrčnost, da sem imel ob koncu pisma neljubi utis kot bi hotel izkoriščati me Ali ne verujete, da bi rajši prebil ne vem kaj? Bojim se, da bodete
užaljeni pri čitanju teh vrstic, a jaz nečem in ne morem drugače pisati. Veledušno Vaše dejanje je v name le ta upliv, da me je na mah prisililo opustiti vse pomisleke do eksportne akad. in nadaljnjih študij sploh. Prebil sem namreč na Dunaju trenutke mogoče najbolj čudne v svojem življenji. Nič se mi ni ljubilo, kri sem imel težko in poslušal sem svoje profesorje kot neka nedostopna bitja. Občudovanje mi je bolj in bolj spodrivalo ljubezen in vnemo. Vidite, bil sem na najboljšem potu do štatista: v življenji. Najbolj lahek, srečen in brez dvomov sem bil oni večer, ko sem napisal tele vrstice:
Nebo, nebo
in neskončna, brezmejna ravan!

Pijano oko
Žari in iskri
in upija ta svet prostran.

Horicont molči.

Od neba sem, mrak hiti...
le še tam iz daljave:

v te proste širjave
brezmejno prost nekdo beži.

Prejšnje moje stanje bodete najbolj spoznali iz teh dveh pesnij: (Nič druzega ko brezplodna preživelost —)


Gospa

Jesenska trudna ovenelost,
tišina logov in dobrav —
globoko v duši osamelost,
zvonjenje tožno iz daljav...

Razvožene in mehke njive,
megle povsod se zgrinjajo.
Pod nebom gruče mračnosive,
molče ljudje izginjajo...

»Nestalno vse, mladost nestalna..,
Tu tam samo še spomin —«
Postala je sentimentalna,
bolj stisnila se ob kamin.

V parku

Samotno sanja drevored,
svoj dolgi, mračni sen.
Pod tihim nebom tih je svet
in truden in meglen.

Moj Bog, kak poln miru
pred smrtjo je večer!
Od daleč, daleč ni glasu,
življenja ni nikjer...

Počasi semkaj star gospod
po stezi mokri gre.
Še viden. mu je v blatu pot,
za njim stopinje se gube.


P. S. Pravljice naše jaz jako ljubim; spominjam se tudi večkrat »kumove pipe« in »hudičevih čačk«. Prosim, sporočiti mi kdaj, ali ni kmet zvijačno prevaril hudiča? To bi me jako zanimalo.
Mislim, da bom kmali drugače začel delati.
Spominjam se včasih Visokega kako Vi zdaj tam gospodinjite. Žiga mi je pisal: »milostiva na Visokem jabolka krhlja —« Kmali bodejo vsi svetn. tu in potem zima — Takrat je človek razpoložen, da čita doktorjeve stvari. Danes si napravim 24 ur počitnic, upišem se v »Slovenijo« in začnem študirati. Najlepše pri nas vseh pa je to, da nihče ne vé, kaj potem — po akadem. Direktor je bajé rekel: »Mann. will selbstständige, freie Kaufleute erziehen« etc.
Vsekako pa pojdem k Slovencu Dr. Šublu, ki stvar natanko ve in to še danes ali vsaj jutri. V jus sem že inskribiran, le zadostno ur še nimam, kar storim ko bom na čistem.
Ali že veste, da sem dobil od A. moralno — »korbco«.
»Z mnogimi pozdravi« Vaš udani Jos. Murn
P.S. Hvala lepa za poslano!