Blagorodna. gospa! Oprostite, da Vam šele danes pišem. Preje nisem niti mogel, niti utegnil. Pri Lenaršicu sem bil v četrtek zjutraj, pa ga k sreči nisem doma dobil. Gospa sama mi je mogla samó povedati, da, se gre tukaj za »export. akademijo« in da naj se obrnem do g. svet. Murnika. Danes, to je v petek ob 11h dop. sem bil pri njem, in mož mi je popularno razložil da s celo stvarjó ni nič. Zahteva se namreč izpit iz francoščine, angleščine in »Wechselkunde«. Grozno! V tolažbo mi je zaupal, da eksistira pripravljalni kurs, ki traja eno leto, za katerega ni potreba izpita in da bo govoril glede tega: z Žvegljem in storil pri njem svojo dolžnost, to se pravi da bo šlo, če le količkaj mogoče. V sredo zvem svojo usodo,
S tem oficijelnim poročilom bi neusmiljeno sklenil svoje pismo, da se Vam nimam opravičiti gledé slovesa od Vas. Hotel sem se zahvaliti po Vas g. doktorju, karati H., ker je
ni bilo blizu in povedati legérno vse one nepremakljivo obligatne fraze, pa ni šlo. To me je zelo jezilo potem, dasi smatram govor za nekaj nepotrebnega, kadar se tiče stvar duše. Doktorja sem srečal pol ure nad Loko. Moj Bog, kakó je pogledal!
V obče se počutim zdaj krepkega in veselega kot še nikdar prej. V sebi čutim moči takorekoč nakopičene. Če bi hotel biti galanten in Vam bi želel napraviti poklon, rekel bi, da je to upliv Vaše bližine, katerega šele zdaj občutim. Živel sem prej skoro »wie in einer Taumel«.
Oprostite mi da sem odkritosrčen, a napram Vam ne morem biti drugačen. P. prodaja pred gimnazijo Horacijeve sladke pesmiče. Rekel mi je, da bi prišli 22. na Visoko. Drugače ne bi mogli priti vsi. Kaj pravite Vi na to? (mogoče bodete takrat že v Ljubljani...)
S tem naj končam, ker sicer pridete na idejo, da sem se navadil od F. tako dolga: pisma pisati. V četrtek zvečer sem imel čast videti jo.
Srčen pozdrav vsem skupaj!
Vaš udani Josip Murn


P.S. Germ je imeniten portretist.