Ljubi prijatelj Cankar,

Sam, bog ve, kje ste in kako Vas najde moje pisanje. Neka dobra duša mi pošilja sobotne podlistke »Naroda«, ki jih prebiram na noč takoj po molitvi z otroki. To je vsa moja zveza z Vami in je tesna dovolj.

Na kmetih smo, hvala bogu, kjer stoji vrt, ki je doma nekje na Gorenjskem, tako nedeljsko tih, skromen in naš. Pa prav nikamor bi si ne želeli, ko bi se ne vračal vsako pomlad moj kašelj, in če bi moj mož ne bil tako zelo izmučen in bled. Zdravniki pravijo na morje. Pa jaz sem taka, da mi ni mogoče biti brez otrok. Petero glav pa ob Adriji, to je mnogo denarja! Zato mi je prišla skrivna misel, bi si li smela upati, da stopim pred ljubljansko ženstvo, ne s pridigami (kakor Mihaëlis!!), ampak, da prečitam par svojih skromnih pesmi, da napravimo skupaj z Vami? literaren večer, z Lajovicem morda, in da dobim znesek za vožnjo zame. Če se Vam, ki poznate ljubljansko ozračje, zdi stvar nemogoča, prosim, sporočite! In smatrajte jo: med nama rečeno!

Meni je dobro, četudi se vsak dan ukvarjam samo z gospodinjstvom in sem brez služkinje. Vida je že večja od mene, Mara je moj portret, Olica pa naravnost krasno dete! Travo imajo pod sabo in drevje nad seboj in ne vidijo zagrajenih parkov! Samo moj mož žrtvuje pol spanja za nas, ker se vozi čez polnoč.

Pozdravljam Vas, ko časih,

vdana Vam

Vida Jerajeva

Dajte, prosim, priloženo stvar »Slovanu«, ker se nečem obrniti sama do Župančiča. Sem že poslala po Prijatelju! Kaj je s »Slov. žen«

Purkersdorf , herreng. 4.



Jezero mojih dni ….



Jezero mojih dni,

kje je dno, kaj na dnu?

Slutnje, spomina val

straši me, kakor v snu.



Mrtvi na črnem dnu …

A do bregov prelest,

ko se razgrne nebo,

solnca nasuje, zvezd!



Tiha, večerna pot,

Brezi dve, breze tri …

žalost zazibljena

vseh prebolenih dni.



Vida.

1914