Predraga sestra!
Gotovo se boš hudovala, ker Ti toliko časa nič ne pišem. A ne bodi huda: posebnega se mi ni nič prigodilo, da bi Ti naznanila. Zdrava sem tudi, čast Bogu. Vrh tega sem vedno pričakovala, da me skoraj obiščejo dobra mama in znabiti tudi ljuba sestrica. Toda upam zaman.
Upam, da ni kaka bolezen ali sploh kak neljub dogodek vzrok, da me ne obiščete.
Kako se imate?
V Trnovem se že drsamo. V dan sv. Elizabete nam je pokazala mati zemlja svoje belo lice. Pa saj je že taka navada, da sv. Miklavž pride po snegu. Ne vem, ako se bode kaj oglasil pri bivalkah Notre Dame ali ne.
Kaj delajo dobri ata? Kako je kaj lj. Ivanu? Ali je Ivanka zdrava? Naj se tudi ona kaj oglasi. Jožko mi nič ne piše. Kar eno kepo bi mu vrgla, ako bi moja roka bolj merila in mogla tako daleč vreči.
Ali moje ljubke živalice kaj zebe? Skoraj bi jim naredila gorke kožuščke, toda nespametno, saj jim je lj. Bog gorko perje, in gorka peč jih bode tudi obvarovala mraza.
Tisočkrat tisoč pozdravov vsakemu posebej. Oglasi se kmalu kaj pismeno ali še bolj osebno. To bode silno razveselilo.
Tvojo
Te ljubečo sestrico
Mici
V Trnovem, 24. 11. 1902