Predraga Mici!



Po dolgem času me je zopet razveselila Tvoja razglednica. Hvala za čestitko. Saj si skoraj jedina, ki se me na moj god vedno spominja. Kako bi rada kaj več zvedela o Tebi, a ne pišeš ni nič obširno. Anica mi je že pravila. Zakaj ostaneš samo do božiča doma? Ako si pametna ne vrni se več v zavod. Nikar ne bodi tako neumna, da boš svoje življenje zakopala med samostanske zidove. Ostani rajši doma. Kakor mi je Anica pravila nimaš čisto nič prijetnega notri. Delati moraš kakor dekla. Saj tudi doma lahko pobožno živiš in še več zasluženja bodeš imela, kakor v samostanu. V Ljubljani se imam sredno. Stanuje sedaj na Poljanski cesti št. 2 ne več 8. ako prideš kaj v Ljubljano, Te prosim, da me obiščeš, videla bi te zelo rada, kajti minilo je že precej časa, kar sva se zadnič videle. Kako se kaj počutiš doma? Upam da dobro. Gotovo prav pridno vezeš, saj je bila Tvoja navada. Jaz imam malo časa za ročna dela, a kadar je, ga rada uporabim za sprehod. V gledališču sem bila letos dvakrat. Mogoče bodem šla še kaj, gotovo ne vem. Ali veš kaj za naše sogojenke? Si mogoče dopisuješ s katero? Jaz ne z nobeno drugo kakor s Teboj. S Poldi si vsake kvatre enkrat pošljeve kakšno razglednico. V Trnovo tudi malo kedaj pišem. Saj jim ne vem kaj pisati. Vsakdanjih reči se mi ne ljubi pisati, saj so jih že site. Druzega nimam ravno nič za pisati – Anica je rekla, da Ti bode v kratkem tudi pisala. K sklepu Te opominjam, da dobro prebereš prvo in nekoliko druge strani in da se potem ravnaš. Kakor mi je že znano Te tudi stariši radi ne pusto. Piši mi v kratkem kaj.

Srčkan pozdrav i poljub Tvoja Fani

Ljubljana, 8.10.1903