Velecenjena, ljubezniva gospodična!

Prisrčna Vam hvala, da ste mojo sestro tako prijazno sprejeli, bila je tako vesela, tako srečna, ko ji je v tujem, nepoznanem mestu prihitela blaga Vaša duša na pomoč. – Verjemite mi, najraje bi bila z njo odpotovala v Trst, da bi vendar enkrat že videla tisto ljubo znanko in vendar neznanko. – Vam je znano, da službujem odslej v Šmartnem pod Šmarno goro. Toži se mi po Bohinjskih gorah, po sneženem Triglavu, po bistri Bistrici, toži se mi po tistih ljubkih Bohinjčkih – katerih sveži obrazki so mi bili v pravo veselje. Toži se mi po vseh onih krajih in kotičkih kjer sem si tešila to nemirno – nesrečno srce. – Oj to življenje! – Kako se spreminja to bore, ničevo življenje! In zdaj sedim tukaj v Šmartnem – blizu mesta. A kaj meni to?! Saj tam je hrup in šum. – Jaz pa želim si odpočiti in umiriti duha. – Misli so mi tako neizbrane – vse drugo je še v pravem neredu. Počasi se spravim zopet v pravi tir. – Potem pa enkrat odrdram proti Trstu – da Vidim Vas. –
Nekaj pesmic imam – pošljem Vam jih drugič. Zahvaljujem se Vam in Vas pozdravljam
Vam preudana
Kristina.