26. V. 1897.
Predragi Fran!

Hvala Ti lepa, da si mi storil veliko uslugo! Vesel sem, da nisi samo obljubljal, nego da boš tudi izpolnil obljubo. Prijateljstva je tako malo na svetu; bodiva si vsaj midva Orest in Pilad! — Márici sem pisal. Ko mi odgovorí, bo takoj krst. Nadomestovala Vaju bosta dva moja sorodnika. Krstimo jo za Vido (ker je »lepa«!?), za Márico in Franjo po Vama in tudi po — stariših. —Skrbeti ni treba Tebi in Márici za ničesar. Vse storímo samí. Troški bodo prav malenkostni v cerkvi. — Mislim, da bo do sabote že vse v redu. —

Toliko v naglici. —

Prosim Te, pošlji mi nujno II. parlamentno sliko! Za saboto gotovo! —Izogiblji se nemških izrazov! —

Kako je z materjo? Pozdravi oba svoja in sporoči jima, da sem jako srečen! —

Kdaj se oženi brat? Sedaj je gotovo! Bog daj srečo!

Goestl mi je poslal síla resen, pa tudi silno grob odgovor Pajkulji. Nú, v »Narodu« ga ne morem objaviti, da se mi ne bo očitala — samohvala. Sploh bi moral le zafrkavati in ironizirati to babišče, ki mi je zavidno ne le za ugled, nego i za — zaslužek, To je umazana ta gospa profesorica!!

Cankar in Kette zabavljata črez me, kjer le moreta. Zopet zavist! — Kaj morem jaz za to, če Bežek odlaga njune pesmi?! Jaz sem pisal že parkrat Bežku in celó Aškercu, naj objavi kaj od C. in K! Kjer morem, delam reklamo za nja, pa mislita, da sem jima nasprotnik! Tepca!

Kazimir pl. Radič, ki — sodeč po »Slovenki« — nikakor ni opravíčíl Aškerčevih nad, ustanavlja za-se in sodruge (?) nov list. Fischer naj bi ga zalagal. Radič je še jako otročji, niti 19 let nima. Zdi se mi à la Funtek. — Tudi Robida izdá baje svoje pesmi. A katere??!

Kaj pa dijaški shod? Nikakor ni misliti, da bo res kaj pomembnega! Nihče se ne zmeni za to! —

Minka in jaz Te pozdravljava

Tvoj
Fran

NB. Prilogo sem poslal vladi. Kaj če me Hein naslika za socijalnega demokrata? Govori z Murkom radi tega!