Marica Nadlišek Bartol je bila rojena 10. februarja 1867 v Trstu, kjer je pri Svetem Ivanu dokončala prve štiri razrede slovenske osnovne šole, nato pa šolanje nadaljevala v središču mesta v italijanski šoli. Maturirala je na učiteljišču v Gorici, ki ga je obiskovala od leta 1882 do 1886, zatem pa delovala kot učiteljica v okolici Trsta, in sicer na Proseku (1886–1887) in pri Sv. Ivanu (1887–1899). Bila je prva urednica slovenskega ženskega časopisa Slovenka, ki ga je urejala od leta 1897 do 1900, ko je urednica postala Ivanka Anžič Klemenčič. Marica Nadlišek Bartol je k objavljanju za to publikacijo pritegnila Antona Aškerca, Zofko Kveder, Viktorja Bežka, Engelberta Gangla, Frana Goestla, Simona Gregorčiča, Antona Medveda, Iva Šorlija, Frana Saleškega Finžgarja, Lojza Kraigherja, Marico Gregorič, Kristino Šuler, Etbina Kristana, Marico Strnad, Elviro Dolinar, Franca Ksaverja Meška, Vido Jeraj in druge. V Slovenki je kot urednica poleg slovenskega in prevodnega leposlovja objavljala prispevke o književnosti, umetnosti, ženskih in družbenih temah, pa tudi gospodinjske nasvete.
Tudi sama se je uveljavila kot prozaistka: njena prva novela Moja prijateljica je izšla leta 1889 v Ljubljanskem zvonu, kjer je zatem izdajala še druga krajša prozna dela, zadnje leta 1901. Pri svojih objavah je uporabljala psevdonime Marica, Nada in Evgen Štefanič. V letu 1898 je pričela periodično objavljati svoj prvi roman z naslovom Fata morgana, ki med drugim tematizira ljubezenska čustva duhovnika, lezbično platonsko ljubezen in samsko mater. Njena dela med drugim opisujejo učiteljski poklic, revščino, ljubezen z vidika ženske, malomeščanski zakon in meščanski sloj v Trstu. V času življenja svojih del ni izdala v knjižni obliki, njen omenjeni roman je prvič izšel leta 1998, njena zbirka novel Na obali pa leta 2005. Literarna dela je objavljala v Edinosti, Slovanskem svetu, Slovanu, Slovenki, Slovenskem narodu, Soči, Slovenskem braniku, Ženskem svetu in v Vestniku Šolske družbe sv. Cirila in Metoda oz. Koledarju Šolske družbe sv. Cirila in Metoda, kot publicistka pa je bila s svojimi prispevki o ženskih vprašanjih in književnosti prisotna tudi v Edinosti, Slovenskem svetu, Soči, Slovenskem narodu idr., medtem ko je v Zvončku, Kraljeviču Marku in Mladem Jutru izdajala kratka otroška in mladinska besedila. Delovala je tudi kot literarna prevajalka, npr. Mihaila J. Lermontova, Aleksandra S. Puškina, Ivana S. Turgenjeva in Heinricha Heineja.
Bila je ena od ustanoviteljic prve ženske podružnice narodnega društva sv. Cirila in Metoda, ki so jo ustanovili leta 1887 in kjer je do leta 1899 delovala kot tajnica. Bila je tudi članica Splošnega slovenskega ženskega društva in ena od ustanoviteljic društva Kolo jugoslavenskih sestara. Leta 1899 se je poročila in pozneje rodila sedem otrok, dva sta v zgodnjem otroštvu umrla. Ker je v Trstu na skrivaj poučevala slovenski jezik, jo je tamkajšnja policija pogosto zasliševala. Leta 1919 se je njen mož, ki je bil po prvi svetovni vojni brezposeln, zaradi službe odselil v Ljubljano, sama pa je z otroki sprva ostala v Trstu, nato pa se mu istega leta pridružila. V Ljubljani je bila dejavna članica ženskih društev, predavala je na njihovih prireditvah ter na shodu za nravni prerod (1922) in na jugoslovanskem abstinentskem kongresu (1927). Med letoma 1931 in 1934 je bila odgovorna urednica tretjega slovenskega ženskega časopisa Ženski svet, ki je bil namenjen širokemu sloju tedanjega ženskega prebivalstva in v katerem je med drugim objavljala tudi predstavitve evropskih pisateljic. Leta 1927 je napisala svojo avtobiografijo, a čeprav jo je dobro desetletje zatem, leta 1938, pripravila za objavo, je izšla šele posthumno 1948. Umrla je v Ljubljani 3. januarja leta 1940.