ZGODBA
"PAPAČEK" ETBIN KRISTAN, BLAGA DUŠA SLOVENSKE MODERNE

Biografska gesla v leksikonih in enciklopedijah strnjeno podajajo življenjsko pot oseb, ki so pustile pečat na nekem področju, a iz njih ne izvemo veliko o tem, kako so jih doživljali njihovi sodobniki in sodobnice. Prava zakladnica takih odzivov pa so pisma.

Njihovi avtorji in avtorice v njih marsikaj zapišejo o sebi, a mnogokrat še več o drugih. Ker v letošnjem letu obeležujemo 70. obletnico smrti socijalnega demokrata, feminista, pisatelja, dramatika, prevajalca, kulturnega delavca in športnika Etbina Kristana (1867-1953), danes predstavljamo njegove sledi v zbirki PISMA, v kateri je tudi njegovo pismo Zofki Kveder. Oba je družilo novinarsko udejstvovanje, upiranje okostenelim in krivičnim družbenim razmeram ter izseljenska izkušnja bivanja in ustvarjanja v tujejezičnih kulturnih prostorih. Kristan je bil sicer dobro desetletje starejši. Seznanila sta se leta 1899 v Trstu, kjer je Kristan urejal časopis Rdeči prapor in če ni šlo drugače ideale socialne demokracije oznanjal kar z drevesa, pod katerim se je vedno našlo kaj poslušalcev.

V svojih spominih na Zofko Kveder je zapisal, da je nekega dne prišla v uredništvo tega lista in tako se je začelo njuno prijateljstvo. Kristan jo je gotovo tudi seznanil z idejami avstrijske socialne demokracije, ki jih je od leta 1897 širil tudi kot vodja Jugoslovanske socialno demokratske stranke in jo povezal s švicarskim socialnim demokratom Brunom Marquardom, ki ji je bil v veliko oporo, ko se je odločala za študij tam. S Kristanom je skupaj hodila ponoči v tržaško pristanišče, konec julija 1899 pa sta se odpravila za tri dni v Benetke, kjer sta na račun tega, da se je on »izdajal« za njenega očeta, dobila popust na vozovnico, njega pa se je oprijel vzdevek »papaček«. Kristanova naklonjenost, morda tudi zaljubljenost, odmeva tudi v kratkem proznem izpovednem besedilu Sreče tirjaš, ki je podnaslovljeno Zofki in je odgovor na njeno črtico Sreče. Obe sta bili objavljeni v Slovenki leta 1899.

Njune življenjske poti so se potem le redko prekrižale, a sta ohranjala pisemske stike. Edino daljše ohranjeno pismo, ki je nastalo junija 1900, razkriva, da je Kristan bil hkrati podpornik njene literarne ustvarjalnosti, saj ji je sporočil, da je napisal kritiko Misterija žene, (iz katerega je tudi kasneje prevedel v nemščino nekaj črtic, ki so bile objavljene v dunajski reviji Dokumente der Frauen). Njegova osebna naklonjenost je razvidna iz kramljajočega tona, s katerim se je odzval na novico o prihajajočem materinstvu in poročila o dogajanju v Ljubljani. Nevsiljivo je poročal tudi o sebi, o svoji izčrpanosti in izrazil nezadovoljstvo z urednikovanjem Slovenke, kakor ga je zastavila Ivanka Anžič Klemenčič.

Iz pisem v korespondenci Zofke Kveder drugim naslovnicam in naslovnikom pa je razvidno, da sta se kasneje še srečevala, da ga je cenila in da ji je posebno prijateljstvo, ki ga je gojila z njim, veliko pomenilo. O Kristanu je lepo mnenje kljub nekdanjim nesoglasjem ohranila tudi urednica Slovenke Ivanka Anžič Klemenčič, ki je v pismu Zofki Kveder zapisala: »Jaz mnogokrat mislim nanj in ga hvalim nasproti vsakomur, če nanese pogovor nanj. Bil je vendarle blaga, mehka duša.«

dr. Katja Mihurko Poniž