ZGODBA
(PRE)ZGODNJA PRAŠKA POMLAD

Obdobje pred prvo svetovno vojno je bilo v Avstro-Ogrski polno nerazrešenih notranjih konfliktov, ki so imeli etnična in socialna ozadja. To se je zlasti odražalo v Pragi, glavnem mestu Češke dežele, ki je predstavljala središče slovanske kulture v monarhiji.

Decembra leta 1908 je Josip Kremenšek kot študent v Pragi opisal svojemu očetu etnične nemire med Čehi in Nemci, ki so avstrijske oblasti prisilile, da so po več kot desetletju uvedle izredne razmere in omejile gibanje na prostem. Oblasti so grozile tudi s hitrim vojaškim sodiščem, kar so povzeli številni slovenski časopisi in podčrtali vzporednice z nemirnim letom 1848.

Istočasno je na Dunaju potekalo jubilejno praznovanje 60. obletnice vladanja ostarelega monarha Franca Jožefa. Podobne ceremonije so potekale po vsej monarhiji, razen v Pragi, kjer so na predvečer slavja izbruhnili nemiri, ki so tleli že več tednov in so jih podžigali češki nacionalisti, saj so želeli pridobiti veljavo kot glavni zastopniki čeških narodnih pravic v monarhiji.

Praga, kjer je na Karlovi univerzi študiral Kremenšek, je takrat doživljala svojevrsten družbeni in politični preporod. V izjemnem obdobju pred prvo svetovno vojno se je mesto uveljavilo kot eno od glavnih kulturnih središč srednje Evrope, takoj za Dunajem. Zaradi svoje izrazito slovanske identitete je Praga postala mikavna destinacija mnogim slovenskim študentom, ki so simpatizirali z idejami panslavizma in slovanske vzajemnostjo v okviru Avstro-ogrske monarhije.

Tudi Josip Kremenšek je bil simpatizer panslavizma, saj je julija 1903 odpotoval na kratek izlet v carsko Rusijo, natančneje v današnjo južno Ukrajino, kjer je obiskal pristaniško mesto Odesa. V pismih svojemu očetu je izrazil prepričanja, ki nakazujejo njegovo navdušenje nad slovansko vzajemnostjo in panslavizmom. Poleg tega je iz pisem razvidno, da se je učil tudi ruskega jezika, ki ni bil obvezen jezik v njegovem šolanju na ljubljanski realki.

Med vračanjem domov je v pismu poudaril, kako ga je Odesa bistveno bolj prevzela kot Budimpešta, ki jo je na poti v Rusijo mimogrede obiskal. Zanimivo je še tretje pismo, ki ga je očetu poslal leto dni kasneje, novembra 1904, in v katerem je izrazil simpatije do Rusije, ki se je takrat bojevala z Japonsko. V tem pismu je poudaril, da bi morali Rusiji nekako pomagati. Kaj točno je imel v mislih seveda ni pojasnil. Vendar je za naše razumevanje dovolj, da ga lahko uvrstimo v tisto skupino slovenskih naprednih intelektualcev, ki niso šli študirati na Dunaj ravno zato, ker jim je bila slovanska Praga bistveno bližja po prepričanju.
Praga je, kot rečeno, doživljala svojevrsten kulturni in nacionalni preporod. Razvijalo se je umetniško gibanje, kjer je svoj ustvarjalni pridih razvijal tudi arhitekt Jože Plečnik, ki je tam nekaj let pred in med vojno živel kot predavatelj na Umetniško–obrtni šoli. Glasbeno sceno so zaznamovali komponisti kot so Leoš Janáček, Antonín Dvořák in Bedřich Smetana. Mesto je gostilo številne koncerte in glasbene dogodke, ki so meščanom narekovale svoj ritem plesa. Narodno gledališče je predstavljalo simbol češkega nacionalnega preporoda, kjer so uprizarjali igre z močnim češkim nacionalnim in kulturnim pridihom. Tudi Kremenšek je v enem pismu na začetku študija omenil, da je obiskal gledališče, vendar mu predstava ni bila zanimiva, saj takrat še ni obvladal jezika.

Praga je v tem času postala središče češkega literarnega gibanja, ki so ga predstavljali Karel Čapek, Jaroslav Hašek in Franz Kafka, čeprav je bil slednji nemško govoreči Jud, je vseeno popestril razgibano praško literarno okolje. V nemške literarne kroge se je vključila tudi Zofka Kveder, ki je bila sicer v Pragi tudi središče slovensko-hrvaškega kulturnega življenja na začetku stoletja.

V tem času je na Karlovi univerzi v Pragi predaval tudi Albert Einstein. Najbolj prepoznaven Čeh je v tem obdobju nedvomno bil Tomáš G. Masaryk, profesor, psiholog in politik. V Prago so redno prihajali na obisk tudi nekateri slovenski politični predstavniki, kot npr. Albert Kramer, ki je tam tudi doktoriral, in so simpatizirali z idejo o povezovanju Slovanov znotraj monarhije v nekakšno tretjo silo.

Vsi znani in pomembni intelektualci ter predstavniki družbenega življenja so se v Pragi redno sestajali in srečevali v kavarnah in tako soustvarjali t.i. kavarniško kulturo, kjer so se izmenjevale ideje za nova umetniška, literarna in druga znanstvena dela.

Leta 1911 je na praški univerzi postala prva doktorica znanosti Ana Jenko, ki je doštudirala kemijo in tako postala prva Slovenka, ki je doktorirala iz katere od naravoslovnih ved. Med drugim se je izpopolnjevala v laboratoriju Nobelove nagrajenke Marie Curie. Kot zanimivost naj še dodam, da je njena sestra Eleonora Jenko tudi doktorirala kot prva Slovenka iz medicine leta 1907, vendar v Rusiji na Sankt Peterburški univerzi (ker takrat v Avstro-ogrski ženske še niso smele študirati medicine). Njun oče je bil znani ljubljanski zdravnik dr. Ljudevit Jenko, poročen s Terezijo Marijo Lenče. Oba sta bila pomembna promotorja panslavizma in učenja ruskega jezika na slovenskem etničnem ozemlju. Terezija je navezala stike še z ostalimi južno slovanskimi narodi na Balkanu, zlasti Makedonci in Črnogorci, s katerimi si je redno dopisovala.

Od leta 1900 do začetka prve svetovne vojne je skoraj vsako leto na praški univerzi promoviralo nekaj Slovencev doktorjev znanosti, ki so doma prevzemali pomembne družbene funkcije. Če takrat vojna ne bi prekinila razvojnega procesa, bi se po naravni poti zgodilo, da bi Praga postala glavno središče slovenskih intelektualcev in kulturnikov v celotni monarhiji.

Žal pa je imela Praga tudi svoje temne plati, ki so nenazadnje tudi povzročile nasilne demonstracije decembra leta 1908, o katerih je v zadnjem pismu očetu govoril Kremenšek, v katerih je en človek izgubil življenje, številni pa so bili ranjeni. Čeprav je bila Praga večinsko češka, je v mestu živela močna in dobro organizirana nemška skupnost, ki je sprejela nekakšno prostovoljno segregacijo na etnični bazi, saj so vzporedno ustanavljali svoje kulturne ustanove, v katerih se je govorilo izključno nemško. S Čehi se niso srečevali ali želeli imeti z njimi opravka. Zaradi tega so celo praško Karlovo univerzo leta 1882 razdelili na češko in nemško govorečo. Slovenski študenti, vključno s Kremenškom, so bili vpisano na češki univerzi. To je bila ista univerza, le drugi predavatelji, ki so predavali v češkem jeziku. Zaradi prihoda številnih nemških študentov iz drugih krajev monarhije in Nemčije so v mestu večkrat nastajala trenja in konflikti, ki so sodu izbili dno prav decembra 1908.

Protesti so bili posledica večletnega nezadovoljstva med nemško in češko govorečo skupnostjo na Češkem, kjer se niso mogli poenotiti okoli ključnih vprašanj rabe češkega in nemškega jezika v državni upravi, šoli in nasploh javnem življenju. Oboji so se počutili ogrožene, zato so zahtevali temeljite politične spremembe v monarhiji, ki bi s prerazporeditvijo moči razrahljala etnične napetosti. Seveda se v tej smeri ni naredilo nič. Vojna je leta 1914 prehitela politične reforme. Tako so problemi preživeli svoj čas in obremenili naslednjo generacijo, ki je doživela še hujšo in bolj uničujočo drugo svetovno vojno. Na srečo je bila Praga med to vojno najmanj uničena. Omenjen problem so po vojni rešili z izgonom vseh Nemcev iz Češke.
Josip Kremenšek je pred prvo svetovno vojno uspešno diplomiral in postal profesor kemije na eni izmed realk na Kranjskem (natančneje v Idriji) ter tako postal simbol avstrijske države, saj so bili profesorji, poleg poštarjev v očeh javnosti najbolj vidni in spoštovani predstavniki monarhije. Po vojni, ko je Idrija in Primorska pripadla Italiji se je izselil v Ljubljano, kjer je še naprej poučeval kemijo do upokojitve. Umrl je v Ljubljani leta 1969.

Njegovo pismo lahko preberete na tej povezavi: https://pisma-rch.ung.si/pismo/1553

Dr. Milan Mrđenović