ZGODBA
"NIČ SLADKEGA, NIČ MASTNEGA"

Glede na to, da naša elektronska zbirka vsebuje veliko število pisem, ki so jih odposlali_e pisatelji_ice slovenske moderne, je izredno zanimivo pogledati, kako so se oni prehranjevali, kaj nam njihove prehranjevalne navade povejo o drugih vidikih njihovih življenj, o njihovem finančnem stanju itn. Pa seveda tudi o tem, ali so v hrani uživali, ali so bili sladkosnedi sladokusci, ali pa hrana zanje ni imela posebnega pomena.

Zgodovina hrane, ki je bila dolgo časa spregledana veja zgodovinopisja, je končno pridobila akademsko spoštovanje v zadnjih treh ali štirih desetletjih. Lahko se strinjamo, da je hrana pomembna, da nosi različne pomene, ne le kot samostojno raziskovalno področje, temveč tudi kot sredstvo za posredovanje ključnih sporočil o drugih sferah človeškega delovanja, včasih celo o kapitalizmu, okolju in navsezadnje patriarhatu. Čeprav so bili profesionalni zgodovinarji počasni pri prepoznavanju pomembnosti hrane, so bili dokazi vedno prisotni v primarnih virih, kot so pisma.

V elektronski zbirki je najti obsežno korespondenco, ki sta jo vodili pisateljica Zofka Kveder in urednica ter novinarka Ivanka Anžič Klemenčič. Njuno dopisovanje je razdeljeno v dva dela, prvi je zaznamovan s prijateljevanjem in sodelovanjem v mladosti, vendar sta svoje pisemsko prijateljstvo zaradi tožbe in konflikta leta 1901 prekinili in ga spet obnovili leta slabih četrt stoletja po tem, kar je drugi del njunega dopisovanja. V tisti pozni fazi njune korespondence imamo opravka z dvema zrelima ženskama, kar v Zofkinem primeru pomeni tudi to, da je bilo njeno življenje zaznamovano z muko, trpljenjem in boleznijo. Tako se diskurz o hrani iz pisanja o uživanju spremeni v dietetski in terapevtični diskurz samonadzora nad prehranjevalnimi navadami. Zofka tako napiše 24. septembra 1924:

»Tebe bom prosila eno popoldne, da se pelješ z menoj na Studenec, tam pri Devici Mariji v Polju so zakopani moja mama. Peš ne morem, ker me leva noga rada boli. Pa nam bo še bolj intimno v kočiji in se bomo laglje in bolj od srca pogovorile. Ko se vrnem nazaj, me vzameš lahko na čaj k tvoji mali znanki in mladi kolegici Franki Lovrenčičevi. Samo ji reci, da me ne sme pripravljati v skušnjavo in ponuditi kakšnih sladkih potic ali takega. Nič sladkega nič mastnega, samo dvakrat prepečene žemlje. Tako je zapoved dijete! K večjemu če mi ponudi par skuhanih jabolk nič s sladkorjem potresenih! – Za č. s. Eleonoro isto že zdavnaj čaka skromen zavojček starega perila. Bom dala na kolodvoru v garderobo, pa lahko peljejo ponj. Obiščevi jo, to se razume, samo na obed me ne smeš povabiti. Če ne vidim dobrih stvari, ki jih drugi jedo, mi je post čisto lahka stvar.«

Na to pismo ji Ivanka Anžič Klemenčič odgovori:

»Tudi jaz sem v svoji težki bolezni pred sedmimi leti bivala čisto sama v hiši in sem odločno odklonila, da bi kdo ponoči spal v njej. Seveda je tu mesto, a Tvoja vila stoji menda na samem. Na vsak način razumem Tvojo težnjo po samoti. Enega pa na noben način ne razumem: da se tako malo hraniš. Draga moja, ako tako malo ješ, potem si lahko slaba in ob tej hrani si nikoli ne opomoreš. Nič ne razumem o zdravniški vedi, toda izkušnja me je poučila, da živi telo v prvi vrsti vendarle od hrane. Ne morem verjeti, da bi Ti bil zdravnik predpisal kako dijeto. Svetujem ti, da se vrneš h krščanskemu kosilu: dobri juhi, zeleni prikuhi, solati, kuretini (piščancem), kuhanemu sadju, večer kaj mlečnega. Kaj praviš? Na vsak način bi Ti morala kuhati dobra kranjska kuharica, ne pa kaka Dalmatinka ali kak kuhar.«

Tukaj je zaznati, da se tematika hrane v pismih prepleta z drugimi sorodnimi temami kot je zdravje, saj je hrana močno povezana s tem vidikom telesnega življenja. Tisto, kar je najbolj zanimivo je, da se hrana povezuje tudi s kulturnimi sferami kot je, na primer etnija – če je Zofka bolna, to pomeni, da se bo hitreje pozdravila če ji bo kuhala neka domača kuharica, ki prihaja iz njej (kulinarično) bližje kulture. Ivankina izjava ima potem tudi širše implikacije, o katerih si lahko predstavljamo. Lahko govorimo tudi o presečišču hrane in vere, kot je bilo tukaj omenjeno, da se mora Zofka vrniti h krščanskemu kosilu, kar predstavlja svet pripisovanje kulturnih in identitetnih pomenov hrani. Navsezadnje lahko govorimo o presečiščih hrane in spola, ker se v dopisovanju Zofke Kveder in Ivanke Anžič Klemenčič v večini primerov hrana pojavlja kot materialna in fizična užitna snov, ne pa kot metafora za nekaj drugega, kot je v primeru pisem moških pisateljev. To lahko interpretiramo kot dejavnik, ki govori v prid temu, da je bila hrana tesno povezana z žensko družbeno vlogo in so morda prav zato onidve lahko govorile o hrani veliko bolj odprto, oz. so jo sploh tematizirale s svojih pismih.