ZGODBA
»POLETNA VROČINA MI NE DA SPATI!«

»Neveš kako so mi dolge noči cele ure slonim na oknu ter zrem v luno, z mislimi sem pa pri tebi« je zapisal Franc Peric svoji Feliciti vročega poletnega dne, 23. julija 1928.

Felicita je poletne dni preživljala v daljnem Egiptu. Skrb za tujega otroka, zahtevna gospodarica in domotožje so jo tako izčrpali, da je postala slabotna in tako obiskovala tudi »banje« - nekakšne toplice. V goriških Biljah so jo pogrešali vsi domači, še najbolj pa hčerka Danila, mož in mama, ki ni skrivala jeze, da je njena hčerka zapustila svoje domače ognjišče. Svojo jezo je včasih stresla kar na zeta, vendar jo je Franc razumel in vedno prinašal novice, ki jih je Felička prek pisem sporočala domačim. »Mati je le mati«, zapiše. Vendar pisma nekdanjih Aleksandrink ne izžarevajo le bolečine, temveč kulturnim zgodovinarjem tudi predstavljajo dragocen zgodovinski vir za raziskovanje načina življenja in gospodarskih razmer na goriškem podeželju. Tako izvemo, da so leta 1928 poletna vročina, suša in veter povzročala mnogo skrbi na kmetijah. Zemljo je sicer namočila poletna nevihta, vendar kaj ko je dež prišel »s tako furjo in viharjem«. Drugi dan pa je zapihal veter in vse posušil. Suša je že uničila turšco, kot na Goriškem pravijo koruzi, fižol, travo. Niso mogli sejati zelja in ne ajde. Kot še beremo, dež bi zelo koristil tudi trtam. Zaenkrat se domačini še niso soočili z lakoto, le »vino pogrešam ker nam je poteklo in nič zašluška da bi si privoščil kakšen kortinčk. /…/ Drugače ta slaba letina nam kaže da bo treba tudi s hrano bolj nazaj«, potarna Franc.

Spregovori tudi o vaškem praznovanju, ki so ga krajani Renč pripravili ob godu zavetnika sv. Mohorja. V poletnih dneh so vaški prazniki predstavljali čas za sprostitev, možnost za ples, spoznavanje novih ljubezni, čas za prve poljube. A Franc je tudi opazil, da »pri vsi mizerji in suši, se vidi samo duobro in luksus, zadnje mode, itd. svet se uresnici dan z dnem zmiraj bolj modernizira«. Zanimivo spoznanje, če vemo, da so to bila leta začetkov hudega fašističnega zatiranja. Na praznovanje je odšla tudi Danilca, mala hčerka Franca in Feličke, oblečena v narodno nošo, kar je bilo značilno za vaška praznovanja in izkazovanje slovenske nacionalne identitete. Tudi fantovsko petje se je še slišalo iz vasi, vendar »samo mile pesmi so peli, tako da sem bil še bolj žalosten«. Žalost in vročino sta z Danilo preganjala s kopanjem v bližnji Vipavi oz. na »brodu«, kamor so zahajali tudi drugi prijatelji. Zvečer pa je Franc slonel na oknu, gledal luno, premišljeval in obžaloval »zakaj jo ne gledava oba eden tik drugega«. A tolažil se je s tem, da tudi Felička istočasno sloni na tujem balkončku ter si »friša« skupne spominčke.

Lepe poletne dni, ogromno sanjarjenj ob odprtem oknu in svetli luni, ki bo gotovo obsijala in pregnala vse žalostne dni, vam želijo PISMA, ki se tudi odpravljajo na počitnice ...