ZGODBA
SLUTNJA O PRIHAJAJOČI PRVI SVETOVNI VOJNI

Iz dopisovanj rodbine Borštnik-Kremenšek lahko zgodovinarji poleg osebnih družinskih razmerji razbiramo tudi njihove poglede na politične in svetovne dogodke. Čeprav je bila politika v njihovih dopisovanjih obrobna tema, smo vendarle našli majhno opazko, ki je vredna naše večje pozornosti. Gre za neslutena opažanja, ki so se nanašala na uverturo v bližajočo prvo svetovno vojno.

Iz pisma gimnazijskega profesorja Frana Boršnika iz Dubrovnika, kjer je preživel velik del del svoje poklicne poti, lahko razberemo, kako je januarja 1888 razlagal sestri Marijani Boršnik Otoničar, da se na tiho pripravlja vojna med takratno Avstro-Ogrsko in carsko Rusijo:
»Kakor se sliši po strani, se pripravlja za spomlad vojska mej Avstrijo in Rusijo. Sedaj se to še taji in skriva, le na tihem se kaj izve.«

Takrat so v zakulisju diplomacije dejansko potekali razgovori kako preprečiti vojno med evropskimi velesilami zaradi krize na Balkanu. Nobena država ni bila pripravljena na spopad takšnih razsežnosti. Nemčija pod vodstvom kanclerja Otta von Bismarcka ni želela vojne na dveh frontah, proti Franciji in Rusiji, saj se je ostareli kancler zavedal logističnih težav takšnega podviga. Po drugi strani je imel za sosedo pomembno državo Avstro-Ogrsko, ki ni imela svojih kolonij, zato je namesto tega želela širiti svoj vpliv na Balkanu, tudi zato, da bi tam preprečila carski Rusiji utrjevanje njenega vpliva. Upoštevati moramo še interese Velike Britanije, ki je želela preprečit vzpon Rusije kot pomorske sile, zato je pomagala Otomanskem cesarstvu, da se ni takoj razpadlo, saj bi od tega razpada imela največ koristi prav Rusija, ne zgolj na Balkanu, marveč tudi na Bližnjem vzhodu.

V luči teh problemov so nastajala zavezništva in diplomatski odnosi, ki so zagotavljali nevtralnost in lokalizacijo konflikta, če bi do tega prišlo. Tako je leta 1881 nastala Zveza treh cesarjev, to je nenavadna zveza med Nemčijo, Avstro-Ogrsko in Rusijo, ki je potekla leta 1887 in se ni podaljšala prav zaradi konfliktov interesov in krize na Balkanu.

Zakaj so Boršnikova opažanja ravno leta 1888 tako pomembna za nas zgodovinarje? Po mojem prepričanju smo se do zdaj preveč ukvarjali z uradnimi viri in premalo z viri, ki so prihajala izpod peres anonimnih posameznikov. Prav slednja pisma nam omogočajo drugačen in oseben vpogled na doživljanja anonimnih posameznikov v takratni družbi. Čeprav iz Boršnikovega pisanja ne najdemo veliko tovrstnega materiala, nam lahko že manjša opazka pomaga razumeti, da so tudi preprosti ljudje čutili bližajočo nevarnost, ki se je pripravljala v ozadju, kar se je odražalo tudi v njihovem razmišljanju in delovanju.

Ravno v tistem letu sta umrla dva pomembna nemška cesarja, ki sta garantirala mir v Evropi, to sta bila Viljem I. in njegov sin naslednik, Friderik III., ki je po treh mescih vladanja umrl za rakom. Čeprav je bil Friderik III. liberalno usmerjen in se je zavzemal za mir v Evropi, ga je nasledil njegov domišljavi sin Viljen II., ki je zavzel nasprotno militaristično politiko reševanje konfliktov v Evropi. Istega leta se je razpletla bolgarska kriza, ki je na Balkanu že drugič v manj kot desetih letih razburila evropske velesile. Seveda se je kriza razpletla v nasprotju s pričakovanji Berlinskega kongresa iz leta 1878, ki ni predvidel, da bi na balkanskem prostoru lahko nastala močna slovanska država na katero bi imela Rusija velik vpliv. Tako je Boršnik v pismu drugi sestri Mariji Kremenšek 4. februarja 1888 svoje slutnje o prihajajoči vojni ponovil:
»Videti je, da se Avstrija in Rusija pripravljata na boj, prej ko se bomo imeli spomladi vojsko.«

To je verjetno napisal v nameri, da bi sestri Mariji namignil naj se pred izbruhom vojne dobro oskrbi z zalogami hrane, saj je bila prav hrana, poleg osebnih zadev njuna glavna tema dopisovanj. Vendar se pri svoji oceni Boršnik ni zmotil. Rusija in Avstro-Ogrska sta se dejansko pripravljali na vojno, le da pri pripravah nista bili osamljeni. Enako so se na vojno pripravljale vse druge velesile. O tem so pisali tudi takratni dnevni politični časopisi. Iz Boršnikovih pisem izhaja, da je redno bral časopis Slovenski narod, zato lahko v tistem času vidimo od kje jemlje podlago za svoja razmišljanja. Morda pa je kakšno informacijo dobil tudi od svojega tasta Draškovića, ki je poslovno večkrat potoval iz Dubrovnika v Rusijo, o čemer tudi beremo v pismih.

Mir, ki so ga od takrat umetno vzdrževale velesile s politično korektnimi odnosi, je bil trden le toliko, kolikor je bil miren položaj na Balkanu. Boršnik je v naslednjem pismu sestri Mariji Kremenšek, 12. marca 1894, opozoril, kako se na lokalnih volitvah v Dubrovniku vsak narod bori za svoj glas.
»Hud osat pa delajo sitneži za občinske volitve. Hrvatje zahtevajo glas za sebe, Srbi za sebe, Lahi za sebe. Z ednim glasom se vsem ne more vstreči, zatorej nobenemu in mirni bodo vsi trije. Te dni je tudi zaradi tega vse na nogah, ker je tukaj poveljnik mornarice, nadvojvoda Stefan.«S tem so se kazali jasni obrisi bodočih nacionalnih spopadov nad katerimi velesile niso imele prav nobenega vpliva, lahko so ga samo zlorabljale za svoje interese, kar so tudi počele, zato so imenovale Balkan za »sod smodnika«.

Boršnik je imel prave slutnje, ko je napovedoval bodočo vojno v Evropi, saj se je takrat zgodila pomembna zunanjepolitična prelomnica. Rusija se je začela približevati Franciji, da bi s tem prekinila politično izoliranost, v katero jo je pahnila spretna nemška zunanja politika s svojimi sporazumi o nevtralnosti in zavezništvi. Nemčija je pred tem na skrivaj ščitila interese Avstro-Ogrske, zato je omejevala uvoz ruskega žita ter oteževala dostop Rusije do kreditov s katerimi je želela industrializirati državo. Ko so dozoreli pogoji je Francija ponudila pomoč Rusiji, saj je želela preprečiti nadvlado Nemčije v Evropi, hkrati pa je upala na maščevanje za svoj poraz v vojni z Nemčijo, ki ga je doživela leta 1871. Francozi so namesto utrjevanja svoje meje začeli vlagati v razvoj Rusije, da bi s tem ogrozili Nemčijo na vzhodu.

Mnogi zgodovinarji vidijo v tem dejanju glavno podlago za nastanek dveh sovražnih taborov, ki je kasneje sprožil oboroževalno tekmo in botroval izbruhu prve svetovne vojne. Boršnikove slutnje so bile pravilne, le da se vojna, ki jo je napovedoval ni zgodila spomladi leta 1888, temveč poleti, to je dobrih 26 let kasneje.

dr. Milan Mrđenović