Draga Zofka!
Neizrečno mora biti lepo, biti majka. Gledati samega sebe v drugi izdaji, in to krasni, sijajni izdaji – čudo neponovljivo! Bodi vendar vesela, bodi hvaležna Bogu (v zadnjem pismu sama opominjaš Boga, zato se tega izraza tudi jaz ne bom izogibala, temmanj ker mi prihaja od srca), da ti je dal biti mati, da ti je dal lepi hčerki. Lepota je poseben dar božji, lepi ljudje so kakor cvetlice med travo ali v skalovju – po individualnosti - , odlikovanci, protežiranci matere narave. Lepega človeka moraš občudovati, neprimerno lažje ga ljubiš nego nelepega. Kaka sladkost biti od vseh občudovana, od mnogih oboževana! Ti si to okusila, užila v veliki meri. Še danes si lepa žena, lepša nego 20letne po naravi manj odbogadarjene mladenke, in med te bi jih štela vsaj 80%. Kako ne bi bili hčerki lepi in kako bi ju ne bila vesela, kako naj Ti ne bi ob pogledu na nju privrela iz srca želja: Bog jima daj srečo! To je molitev mater: ,,Bog, daj jim srečo – mojim otrokom! …\'\' Srečne matere, srečni otroci. Bog Vam daj obojim vso srečo, ves blagoslov! _ _ _ V zadnjem pismu sprašuješ, kaj počnem, ali sem korajžna ali rezignirana. Odgovarjam Ti: Rezignirala sem u rezignirana sem. Še več: izgubila sem vero vase in v svojo ljubezen. Z oderuškimi obresti vračam dolg kratke sreče, kratke iluzije, da bi mogla biti trajna. Zdela se mi je, kakor da se rušijo gore, ko se mi je bližala ta sreča, tako strašno težko sta našli srci pot drugo do drugega. Tedaj nisem premišljevala, kaj in kako bodem, samo da njegovega srca sem hotela. Ker me je bil zgrabil vihar in me je gnal v tej smeri, in mu nisem mogla odoleti. Svoj cilj sem dosegla. Toda izkazalo se je, da so tla ob tem cilju kakor pesek in da vodi edina pot – nazaj, nazaj v odpoved in osamelost. Poti, ki jih črtaš ti v svojem pismu, so za moj slučaj nemogoče. Zvestoba do ideje, do stvari, v družbi katere je kot d. osivel, ne more in ne sme biti nikdar cena za mojo srečo. Tudi, če bi on hotel. A o tem mu sploh omenila nisem. Pač je sam koj izpočetka nekoč rekel, da bi se koj poročila, ako bi bil v civilu. Jaz na to nisem sploh reagirala z nobeno besedo in tako je ostalo pri tem. Sedaj prihaja iztreznitev, spoznanje. Zame neizrečeno grenko. Ko je prihajala sreča, se mi je zdelo, da se rušijo gore, sedaj ko odhaja, se mi zdi, da se trga življenje od življenja. Neizrekljivo sem bedna. Gre za končnoveljaven razstanek s srečo, za končnoveljavno slovo od življenja. Pa da se življenje ne bi upiralo, da srce ne bi umiralo od bolesti? Premalo vere imam, da bi sedaj našla v njej tolažbo, preveč, da bi obupala in segla po življenju. Svet bi rekel in tudi sama si očitam: žena naj v teh letih ne misli več na ljubezen. Toda prvič nisem hotela sama, ampak je enostavno prišlo nadme. Drugič pa imam iz zadnjih let okolu sebe mnogo zgledov, ko so se starejše žene od mene poročile in so danes srečne. Morda se spominjaš neke Dešnak iz Lichtenturna ali od Tilla? Pred leti se je 48 let stara poročila z nekim korektorjem v državni tiskarni na Dunaju, dosti postavnim in inteligentnim možem. Ker je bil ločen in prva žena še živi, je na moje prigovarjanje prešla v starokatoliško vero in je danes srečna. Telesno je sila skromno obdarjena od narave, duševno pa še mnogo skromnejše. A vendar jo ima mož rad in sta srečna. 60letna vdova znanega notarja Kuntarja se je poročila z možem enake starosti, ki pa se zdi 40leten, in sta srečna. Gospa Franja Tavčarjeva ima že sina 40 let starega, imela je imenitnega, sijajnega moža, ki jo je do zadnjega idealno ljubil, a danes je tudi zopet nevesta ali vsaj izvoljenka (dr. Voduška).
Tudi v ljudskih slojih poznam ganljive slučaje kasne zakonske sreče. Torej se tudi meni ni ničesar nečloveškega pripetilo in zahotelo, ko sem vzljubila moža, dasi sem stara 48 let. Nesrečna je bila le izbira, ki pa kakor rečeno, itak ni bila prostovoljna. Usoda? Ali božja kazen za bogvedi kaj, za bogvedi kateri dolg naproti večnosti? Bog ve. Ali prenesem, prebolim in kako? Bog ve. Bog, ki sem mu svojo ljubezen od prvega trenutka dalje, ko sem se je bila zavedla, da danes vsak dan iskreno izpovedovala in ga prosila, naj mi pomaga, kakor on ve in zna. Ko bi vsaj mogla proč od tod. Toda kje naj si v moji dobi iščem novega kruha? Ko bi obladovala srbohrvaščino – tako namreč kakor materinščino -, bi človek še lahko kaj tvegal. Saj bi v Srbiji gotovo rabili ljudi, ki prevajajo iz štirih jezikov (slovenščine, nemščine, latinščine in francoščine) in ki so kolikor toliko uporabni za časnikarski posel. A kako? Sama skrb mi je za to, da pred njim prekrijem svoje družbeno stanje, da mu prihranim vsako vznemirjenje, da ga prepričam, da obema ni treba drugega, nego da enostavno izbriševa iz spomina, kar je bilo in živiva vsak na svojem mestu, kakor sva živela prej. Naj bo zopet miren in srečen, kakor je bil toliko let. Samo to naj se mi posreči! Dopust, mislim, da dobim s 1. septembrom. Nameravam na vsak način na morje, in sicer v kako istrsko gnezdo. Najbrže v Piran. Mislim, da se bo dalo izhajati s 100 din. dnevno. Drugače ostanem pač samo 14 dni.
Nekaj te moram prositi. Ti kot prijateljica uporabljaš motive, ki Ti jih nudi vsakdanje življenje. Prosim Te iskreno, da z ozirom na moj slučaj ohraniš popolno diskrecijo. Umevno ti bo, kako usodno bi bilo zame, ako bi se kaj zvedelo v javnosti. V svoji vesti in pred Bogom se sicer ne čutim niti najmanj krive ali grešne, a svet sodi drugače. Torej štedi me!
Ako izdaš kako svojo stvar, me obvesti, da si nabavim. Literarnih poročil ne zasledujem stalno. Silno je škoda, da si opustila ,,Jugosl. Ženo." Listu si dajala resnično žensko obeležje in smer, tržaški Ž. S. je sicer zelo spretno urejevan, a je bolj družinski list nego žensko glasilo. Kakšen je belgrajski Pokret? Oficielno jugoslovansko žensko gibanje je, sodeč po zadnjem kongresu, bankrotiralo? Od srca te pozdravlja Tvoja stara Ivanka Lj: 27. VII. 1924