Dubrovnik, 11. 5. 89.
Draga sestra!
Tvoje pismo ravno kar prebral. Da si mirna Ti in Jože, Ti naznanim, da bi se jaz dobro premislil predenj bi nekoga v nesrečo pokopal. Ne bi bilo vredno za le male krajcarje. Ali vedi! Sleparije trajajo malo časa. Ravno sedaj se vršijo tukaj preiskave velikanskih goljufij. Nekoliko jih bo nesrečnih in kaznjenih. Zato bi bila samo človeška ljubezen do bližnjega, ako bi šel Jože na pošto in tam povedal mej štirimi očmi, da vemo za goljufije in jim priporočil, da naj se v prihodnje varjejo, da jim ne spodleti od katere druge ukane. Sedanji čas je jako težko dobiti kruh!
Kar se tiče Tebe, da bi šla v Ljubljano, ponovim kar sem zadnjič pisal: naj prej je Tvoje zdravje za Tebe in Tvoje. Bolji ne sme biti človek nobenemu dober pa vsakemu, zlasti svojim bližnjim po kervi. Če ne moreš, ne hodi, če Ti je težko sedaj, počakaj da se Ti zdravje bolj utrdi. Tudi mi piše Nana, da je brat na nogah, toraj je upanje, da vendar ni še tako kakor vidjo in govore ljudje.
Nana mi toži, da ji je ostalo vino iz mnogo mesa posušenega. Res ji je hudobnost Coklarjev nakopala bolezen. Pa kej hočemo, vsaki škoduje druzemu, samo če mu more, to je sedaj moda, ker ljudje nimajo več pravega serca.
Ti se pritožiš na dež, tudi jaz, samo da zato, ker ga ni, postaje suša, za polivanje v vrtu so pa dekle lene. Jutri mislim iti prvič se kopat, saj je popolnoma lepo.
Pozdravljena s svojimi!
Tvoj
brat
Frano
KORESPONDENCA
Faksimile tega pisma še ni na voljo.