Zofka Kveder se je rodila 22. aprila 1878 v Ljubljani. Takrat je bil njen oče Janez Kveder pomožni železniški sprevodnik v Ljubljani, mati Neža, rojena Legat, pa je bila hči hišnega posestnika iz Kranja. Kasneje je oče kot občinski uradnik, trgovec oz. gostilničar služboval v različnih notranjskih krajih in vaseh (Lož, Velike Bloke, Nova vas na Blokah, Draga, Retje), in njegova izguba ali odpoved službe je za družino vedno pomenila veliko spremembo – selili so se na podeželje, v še bolj patriarhalno okolje, kjer sta bila edina prostora družabnosti gostilna in cerkev. V pomanjkanju drugih razvedril se je Janez Kveder zatekal v prvo in vse bolj tonil v alkoholizem, Neža Kveder pa je našla mir v cerkvi in postajala vse bolj verna – oboje je zaznamovalo Zofko Kveder za vse življenje. Po vaški dvorazrednici je Zofka Kveder obiskovala zavod Lichtenturn v Ljubljani, kjer so se šolale predvsem deklice iz revnejših družin, za katere je predstavljalo šolanje pri uršulinkah prevelik strošek. Po vrnitvi s šolanja v Ljubljani je doma zdržala le kratek čas. Popotnica, s katero se je odpravila v življenje, ko je leta 1897 dokončno zapustila družinski dom, sta bila občutek, da je bila prikrajšana za starševsko ljubezen, in odločitev, da bo v življenju kljubovalno uresničila svoje cilje – predvsem ljubezen do odkrivanja novih svetov, tako realnih kot simbolnih.
V prvi službi v Kočevju in kasneje v Ljubljani se je lahko prepričala, da ženska iz srednjega sloja brez višje izobrazbe nima veliko možnosti za zaposlitev. V Ljubljani je opravljala slabo plačano pisarniško delo pri dr. Ivanu Šušteršiču in začela resno premišljevati o pisanju. Napisala je nekaj zgodb in jih pod psevdonimom, da ne bi izgubila službe, poslala različnim časopisom in revijam. Prvo objavo je prinesla tržaška revija Slovenka, kmalu se je razveselila še drugih. A najbolj razumljena se je počutila prav v Slovenki, zato je sprejela ponudbo njene urednice, da se pridruži uredništvu v Trstu.
Ob tem je vse bolj spoznavala, da potrebuje tudi formalno izobrazbo in to si je lahko pridobila le v Švici, saj so tam tujke lahko študirale tudi brez opravljene gimnazijske mature. Pogoj je bil le uspešno opravljen pogovor z rektorjem, ki ga je opravila brez težav in se potem vpisala na bernsko univerzo. Nova izkušnja univerzitetnega življenja, nove prijateljice in predvsem prijatelj – bolgarski študent Petko Conev, s katerim je gojila stike vse življenje – so jo navdihovali pri pisanju zgodb in daljšega pripovednega besedila Študentke, v katerem je opisala novo generacijo žensk. V iskanju sredstev za preživetje je začela pisati tudi v nemščini. V Švici ni ostala niti do konca semestra, spet je bila ljubezen tista, ki jo je gnala naprej – kot vedno do novih izkušenj, a tokrat tudi do moškega. Čeprav jo je v Pragi čakal zaročenec, hrvaški študent medicine in dekadentni pesnik Vladimir Jelovšek, se je za dva meseca ustavila še v umetniško navdihujoči bavarski prestolnici. Na deževen in hladen zgodnjemarčevski dan se je pripeljala v Prago, ki je za šest let postala njen novi dom. V češki prestolnici je uživala boemsko življenje mlade uporniške generacije in obiskovala različne kulturne dogodke, o katerih je poročala v slovenske in hrvaške časopise. Tu se je razmahnila tudi njena literarna ustvarjalnost – v samozaložbi je leta 1900 izdala zbirko kratkih pripovednih besedil Misterij žene in leto kasneje zbirko dramskih besedil Ljubezen. Naslednji dve knjigi sta izšli v uglednih založbah – Odsevi (1902) pri Gabrščku in Iz naših krajev (1903) pri Schwentnerju. S temi deli si je Zofka Kveder utrdila ugled prve pripovednice slovenske moderne. Čeprav se je leta 1906 preselila v Zagreb, je ostala povezana tako s češkim kot slovenskim literarnim življenjem. V Pragi so izšle tri njene knjige v češčini, v Ljubljani pri Slovenski matici pa drama Amerikanci (1908) in roman Njeno življenje (1914), ki je bilo njeno zadnje daljše besedilo, objavljeno v slovenščini. Dejavna je bila tudi kot urednica revije Domači prijatelj in ženske priloge zagrebškega dnevnika Agramer Tagblatt. V hrvaščini je med prvo svetovno vojno objavila roman Hanka (1915), po vojni pa več dramskih besedil. Med vojno je urejala revijo Ženski svijet, ki jo je kasneje preimenovala v Jugoslovansko ženo.
Osebno življenje Zofke Kveder je bilo zelo razgibano. Rodila je tri hčerke, vendar se je zakon z njihovim očetom Vladimirjem Jelovškom po številnih težkih trenutkih končal leta 1912. Drugič se je poročila z novinarjem in politikom Jurajem Demetrovićem, vendar sta se po vojni, ko je on kot pomemben hrvaški politik večino časa preživel v Beogradu, odtujila. Smrt najstarejše hčerke in številne bolezni so jo zlomile. Umrla je 21. novembra 1926 v Zagrebu.